V kolumni preberite: 

Mediji so pred dnevi klike nabirali z novico o zapiranju Gorskokolesarskega trail centra v Robidišču, znamenitem zaselku nad reko Nadižo, ki velja za najzahodnejšo slovensko vas. Glavni vir informacij o zapiranju podjetja zaradi »legalnih zapletov« so objava na spletni strani centra in izjave njegovega lastnika, nekdanjega radijca in medijske osebnosti Mihe Šaleharja, ki je pred sedmimi leti posel s pomočjo poslovnega partnerja in družine začel graditi iz nič. Sčasoma se je lokalna skupnost, ki ga je sprva lepo sprejela, obrnila proti podjetju in mu začela očitati nespoštovanje predpisov; po Šaleharjevih besedah naj bi bil aktiven predvsem en posameznik, ki je opremljen s pravnim znanjem.

Novinarska poročila so si od medija do medija na las podobna, kar je posledica zanašanja na en sam, razumljivo pristranski vir. Šalehar je glavni in edini protagonist zgodbe, ki svoje nasprotnike stereotipizira na osnovi njihovega podeželskega porekla, iz katerega naj bi izvirala menda tipična »nepodjetna« in do novosti zadržana mentaliteta. Grenkobo ob poslovnem neuspehu je mogoče razumeti in do prizadetega vzpostaviti empatičen odnos, problematičen pa je medijski diskurz, ki Šaleharjevo zgodbo uporabi za potrjevanje neoliberalne ideologije kot edine prave. Ker se lokalna skupnost v Robidišču ne želi prikloniti evrskemu božanstvu, kulturi »hustlanja« in ideji nenehnega napredka, medijem služi kot primer, ki kaže, zakaj naj bi prihajalo do zastoja v težko pričakovanem slovenskem podjetniškem preboju. V ideji preboja, ki ima korenine v osamosvojitvenem času, ko se je poleg mita o »štirih milijonih pridnih rok« rodil tudi mit Slovenije kot butične turistične destinacije za petične goste iz tujine, ki bi v naših krajih po možnosti puščali čim več denarja, ne da odvržejo tudi tono smeti.