Upočasnimo akademsko kolo
Začelo se je novo akademsko leto. Za raziskovalce in raziskovalke, ki smo hkrati asistenti, asistentke ali predavatelji, predavateljice na univerzah, se vsako začne prehitro. Na začetku poletja si mnogi optimistično obetamo, da bomo končno dokončali tisti znanstveni članek, monografijo, učbenik, na katerem se na trdem disku že nabira prah. A nam, utrujenim od minulega akademskega leta in sredi vročega, počitniškega časa, to običajno slabo uspe. Preden se dobro zavemo, se prične nov cikel.
Letošnje poletje je še posebno hitro odbrzelo mimo, ne da bi nam po treh napornih covidnih akademskih letih uspelo pošteno zadihati. Po sprostitvi ukrepov za obvladovanje epidemije se zdi, da je treba nadoknaditi vse, kar je med njo zastalo.
Kolegice in kolegi (vsaj tisti, ki jih osebno poznam), ki ob polni zaposlitvi na univerzah tudi raziskujejo, so daleč od idilične predstave akademskega življenja. Pedagoško delo kljub veselju do poučevanja prinaša frustracije, otežuje poglobljeno raziskovalno delo, ni ustrezno cenjeno. Je samoumevno, a pri napredovanjih in pridobivanju projektov več štejejo raziskovalni rezultati.
Tečemo na vso moč, da bi ostali na mestu. Če pedagoškim obveznostim dodamo sodelovanje v raznih komisijah in aktivnostih ter administrativne in vodstvene odgovornosti, ki jih je z vzpenjanjem po hierarhični lestvici vedno več, smo hitro kot hrček v kolesu. A pričakovanja, količinski in kakovostni kriteriji se še zvišujejo. Da bi dohajali vse, bi morali biti vrhunski organizatorji svojega časa, multitalentirani, multiusposobljeni in multiopravilni.
Ker vsega vendar ni mogoče stlačiti v običajni delovnik, je mnogim povsem samoumevno, da si ob poznih popoldnevih, večerih in koncih tedna razbijamo glavo ne samo oziroma vedno redkeje z zanimivimi raziskovalnimi problemi, ki nam ne dajo miru, ampak tolčemo po tipkovnici v opravljanju preostalih nakopičenih službenih dolžnosti. Plačanih nadur v akademiji ni. Nekateri v zasebnem času še, običajno brezplačno, komuniciramo in promoviramo znanost širšim javnostim.
Osemurni delovnik je za mnoge le želja ali slaba šala.
Izkoriščanje strasti (angl. passion exploitation) označuje izkoriščanje ljudi, ki so strastno oziroma pretirano predani svojemu delu. Pogosto je v visoko kreativnih poklicih in pri aktivistih. Kaže se v številnih neplačanih nadurah, opravljanju nalog, ki niso povezane z osnovnim delom, in v delu brez plačila. V primeru akademske sfere ni vedno konkretnega izkoriščevalca – določene nadrejene osebe ali institucije, ki bi zavestno in načrtno izkoriščala zaposlene. Čezmerna predanost delu je rezultat akademskega sistema: pojmovanja uspeha in pravil vrednotenja dela, nagrajevanj in napredovanj. Pričakovanj in pravil, ki smo jih ponotranjili in jih niti več ne preizprašujemo. Ujeti v past, da »delamo zase, svoje veselje in kariero« ali »ker nekdo pač mora«. Zakaj neki bi razumni in inteligentni ljudje privolili v tak način življenja?
Raziskava 2021 Education Support, v kateri je sodelovalo dva tisoč zaposlenih na britanskih univerzah, kaže, da jih šest od desetih redno dela več kot 40 ur na teden, od tega dva več kot 50 ur. Osem od desetih jih pravi, da morajo vedno ali pogosto delati zelo intenzivno, in pet, da so pod nerealističnimi časovnimi pritiski.
Ponotranjena (pre)stroga pričakovanja, čezmerne delovne obremenitve in občutek, da nismo dovolj uspešni, lahko vodijo v izgorelost. Svetovna zdravstvena organizacija opredeljuje izgorelost kot »sindrom, ki nastane zaradi kroničnega stresa na delovnem mestu, ki ni uspešno upravljan« (in dodaja, da s tem izrazom ne smemo opisovati izkušenj na drugih področjih življenja). Eden glavnih dejavnikov tveganja je, da se oseba tako močno identificira s svojim delom, da izgubi ravnovesje med delovnim in zasebnim življenjem.
Čeprav se izgorelost pojavlja v različnih delovnih okoljih, posebna mešanica pritiskov v akademskem okolju (odlično predavati in raziskovati, pridobivati raziskovalna sredstva, skrb za področje in raziskovalno skupino ...) polni nikoli opravljen spisek »to-do« opravil in močno povečuje težave.
Omenjena britanska raziskava kaže tudi, da približno tretjina vprašanih vedno ali skoraj vedno zanemarja osebne potrebe zaradi delovnih zahtev in se vsak dan počuti čustveno izčrpana zaradi dela. Duševno zdravje sodelujočih je pod povprečjem širše populacije, polovica jih je kazala znake depresije. Pri tem jih osem od desetih meni, da psihično zdravje zaposlenih za njihove institucije ni tako pomembno kot produktivnost, šest se jih boji, da bi bil znak šibkosti, če bi poiskali pomoč, in sedem, da bi to škodilo njihovi karieri.
V pomoč, menijo, bi jim bilo, če bi se težave odpravile pri izvoru (da bi se vodje zavedali zahtevnosti delovnih nalog), če bi imeli večjo avtonomijo in fleksibilnost dela ter bili cenjeni in spoštovani. Pomagalo bi tudi, če bi institucije spodbujale sodelovanje in timsko delo ter izrabo letnega in bolniškega dopusta. Tečaji za učenje boljšega upravljanja časa, osebno organiziranost in obvladovanje stresa so, po mnenju sodelujočih, manj učinkoviti.
Rezultate britanske raziskave seveda ne smemo posploševati na slovensko akademsko okolje, zato bi bil zanimiv pogled nekoga, ki dobro pozna oba akademska svetova.
Znana je misel, da če si izberete za službo svoj hobi, ne boste v življenju delali niti enega dneva. Resnica je drugačna: Če si za službo izberete svoj hobi, ne boste nikoli imeli prostega dneva.
***
Andreja Gomboc, dr. fizike, profesorica astronomije na Fakulteti za naravoslovje Univerze v Novi Gorici.
Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališča uredništva.
