Vsega je kriv dober tek
Danes je pomemben dan, saj se bosta srečala dva predsednika, ki se že več tednov nista videla. Čisto naključje je, da se sestajata mesec ali dva pred volitvami. O volitvah ne bosta rekla nič, so sporočili z urada za verbalni delikt. Prav gotovo ne bosta rekla nič niti o tem, kako lepo bi bilo, če bi slovenska država prodala Muro, Dravo, Savo in Piranski zaliv kakemu madžarskemu pokojninskemu skladu. Saj bi bilo nekako fer. Če že Madžarska toliko vlaga v Prekmurje in Slovenijo nasploh, bi bilo spoštljivo, da bi slovenske turistične reke vračale dobrodelnost in pomagale izplačevati pokojnine Madžarom. Slovenski upokojenci so letos tako in tako dobili dovolj turističnih, električnih in digitalnih bombonov, da visokih penzij niti ne omenjamo, in jih lastništvo hotelov niti ne zanima.
Sploh pa, kaj more država, če neki ameriški sklad prodaja svoje hotelsko lastništvo Madžarom. To se nas ne tiče. (Ooo, tiče, tiče! Država lahko uveljavi predkupno pravico.)
Kdo pa je kriv, če je »prejšnja«, hudodelska leva oblast prodala Savo Yorku. (Ni »prejšnja« oblast prodala Save Yorku, ampak je York kupoval terjatve, ki so jih imele tuje banke do slovenskih turističnih podjetij.)
Zakaj pa so se nenasitna turistična podjetja tako zadolževala pri bankah? (No, to pa je treba vprašati državno in bančno oblast, ki je podpirala menedžerske prevzeme med letoma 2004 in 2008, torej v času tranzicijskih, pidovskih, turističnih in drugih baronov iz zlatih časov Istrabenza, Pivovarne Laško, NFD holdinga, Term Čatež, kranjske Save ... Nekateri od teh baronov so na zasluženem dopustu v posebnih državnih hotelih. Drugi pa bi se jim radi pridružili.)
Pa saj obubožana Slovenija ne premore kapitala za takšne nakupe. (Ooo, ne, premore, premore! Nekaterim kapital pri ušesih ven gleda!) Saj nima hotelskih upravljavcev. (Pa jih še kako ima.) Zakaj bi morali hotele prevzeti Madžari? (No, na to vam pa danes ne moremo odgovoriti. Vprašanje je prezapleteno. Morda je kriva Nika Kovač. Nikoli ne veš, česa vsega je sposobna ta Nika. Vili bi jo moral že zdavnaj dati v preverbo vsaj na ustavno sodišče. Vsaj tako kot SD in Levico.)
Na ministrstvu za obrambo so kar malce užaljeni zaradi večno nezadovoljnih Izolanov, ki nekako niso najbolj navdušeni nad Pentagonom na mestu nekdanje ladjedelnice. Kako si drznejo! Država jim zrihta, da se DUTB odpove zemljišču, Izolani pa po vile, sekire in krampe. Hvaležnost pa taka! Izolanom ni povsem jasno, kako je to obramboslovcem uspelo. Sami že dvajset let tuhtajo, obračajo, meditirajo in se prerekajo o tem, kako in kaj s tem zemljiščem, pa pride en Tonin in skupaj s slabobančnim Francijem rešita uganko čez noč, dva meseca pred volitvami in ne da bi kogarkoli v Izoli vprašala, po čem so lizike ta mesec.
Zadnja izjava izolskega župana Danila Markočiča je, da je prenos zemljišča z DUTB na državo dobra rešitev in da imajo v Izoli dovolj časa za različne ideje o tem, kaj bi umestili v ta prostor. Z njo je zmedel tako Izolane kot Izoljane. Če doslej v dvajsetih letih niso zbrali dovolj trdnih idej o tem, kaj naj umestijo v prostor na območju ladjedelnice, sklepamo, da »dovolj časa« pri županu verjetno pomeni še nadaljnjih dvajset let. Izolani so končno spoznali, da ne potrebujejo župana, niti občinskega sveta, in da so tudi sami odveč. Odslej bodo vprašali Tonina. Mateja Tonina.
V Piranu pa imajo, ne prvič ne zadnjič, težave z razumevanjem spomeniškega varstva. Hotelir, ki je zgodaj dojel, da je lahko piranska občina zlata jama, ima dober tek, zaradi katerega si je nadvse zaželel povečati posel. Zato je sklenil nadzidati hotel Piran. Zavod za varstvo kulturne dediščine in občinska uprava sta dala pozitivno mnenje. Zdaj je v Piranu revolucija. Kakšno varstvo kulturne dediščine je to? Kaj bi bilo, če bi tisoč piranskih sobodajalcev lahko nadzidalo svoje hiše? Piran bi v enem letu zrasel za nekaj metrov, v naslednjih petdesetih letih bi imeli Manhattan ali newyorškemu podoben dauntaun. Iz kuloarjev občinske palače je slišati, da je isti hotelir tako in tako zidal nove sobe tako na javnem dobrem v Fiesi kot v Portorožu brez ustreznih postopkov in da se mu na občini nič ne zgodi, ker je dober prijatelj pravih prijateljev. Tako to gre, ko imajo ljudje dober tek. Medtem ko država prodaja zlatnino, posamezniki kopljejo zlato rudo. Za tak rudnik zlata največkrat zadostuje pogum. Koga briga Piran! In koga Slovenija.
