Vzhodnoevropska polja smrti
Pandemija covid-19 je v Evropi ustvarila razmejitev, ki nas od Baltika do Balkana nenavadno ostro deli na države, ki disciplinirano in z malo smrtnimi žrtvami obvladujejo bolezen ter spet živijo »normalno«, in na države z veliko smrtnostjo ter slabo epidemijsko in življenjsko perspektivo – Slovenija je, žal, na slabi, vzhodni strani te razmejitve. Medtem ko so se zahodne države zdravstveno stabilizirale in življenjsko normalizirale z veliko precepljenostjo in posledično majhnim deležem umrlih med okuženimi (pod 0,5 odstotka), pa imamo na evropskem vzhodu od pet- do desetkrat večji delež umrlih med pozitivnimi na covid-19 in kar 20-odstotni delež svetovnih okužb (ob štiriodstotnem deležu prebivalstva). V neslavnem vrhu prizadetih držav so Bosna in Hercegovina, Bolgarija in Romunija, ki s tem samo stopnjujejo vzhodnoevropske pandemijske smrtne rekorde z vodilno BiH (3500 umrlih na milijon) in tesno za njo Severno Makedonijo, Bolgarijo in Črno goro. Tudi Slovenci smo z 2500 umrlimi na milijon integralni del nesrečne regije, ki s slabo precepljenostjo in samomorilsko brezbrižnostjo do epidemijskih dejstev postaja tarča začudenih pogledov celotnega razvitega sveta.
Kajti na koncu vsi, ki nas opazujejo, vidijo predvsem nerazumljivo brezbrižnost do bolezni in smrti, ki kosi pred našimi nosovi, brezbrižnost do soljudi, naše prihodnosti in tudi naših lastnih življenj. V naših neprepričljivih izgovorih glede cepljenja in zaščite vidi preostali svet samo še nezrelo kolektivno zatiskanje oči pred problemom, katerega rešitev je tako preprosta in vsem dostopna, da se malokomu sploh še ljubi izgubljati čas in energijo, da bi nas v čemerkoli prepričeval. »Storite, kakor vam drago!« Epidemija je po dveh letih za večino sveta postala le še rutinsko vprašanje osebne higiene – cepljenja in samozaščite, podobno kot velja za umivanje zob ali menjavanje perila. In kdor ima s tem probleme ... Na koncu dneva je popolnoma vseeno, ali iščemo izgovore za necepljenje in ignoriranje okužb z lunatičnimi teorijami o čipih v cepivu ali z na videz sofisticiranimi »modrovanji« o osebni svobodi, prispevek k nadaljevanju družbene nenormalnosti je v obeh primerih enako samomorilski za družbo, katere del smo.
Zakaj Vzhodnoevropejci ob rešljivem in sploh ne več velikem problemu delujemo povsem zmedeno in ohromljeno? Kaj nas ob naših povsem raznovrstnih vladah in njihovih politikah ter epidemijskih strategijah dela tako homogeno brezbrižne in neučinkovite, da delujemo kot enoten, nesrečni blok na svetovnem pandemijskem zemljevidu? Je to res le s komunizmom in postkomunistično tranzicijo naučeno nezaupanje ljudi v dobronamernost oblasti? Ali gre za precej daljšo zgodovino ljudstev, ukleščenih med velike sile, ki so med krvavimi kolonizatorskimi pohodi razvili strategijo brezbrižnosti, ko začne vsenaokoli kositi smrt? Je brezbrižnost do smrti naša zgodovinska prilagoditev, s katero so preživeli nesrečniki iz pobitih vasi poskušali ohraniti vsaj nekaj razuma?
Vso mladost sem bil navdušenec nad bosanskim humorjem, z genialno robatimi domislicami »nadrealistov« se je, po mojem mnenju, kosalo samo še alanfordovsko in montypytonovsko brezbrižno seciranje tabuiziranih človeških pojavov, od religij do zločinov, od pravičnosti do smrti. Ko pa so se ob razpadu SFRJ zgodile neizmerno krute balkanske vojne, sem zajebantski, do vseh vrednot brezbrižni bosanski »nadrealizem« začel gledati še z druge, klinične plati – kot varovalno slepoto, ki je na teh prostorih ljudem omogočila, da ob vonjavah množičnih smrti vklopijo občutek fatalistične vdanosti v usodo. Očarljiva brezbrižnost bosanskega humorja je samo mirnodobni, sproščen odsev paralize, ki ob prvih smrtnih vonjavah ohromi ljudi v brezbrižno nirvano in jih ob tem, žal, onesposobi tudi za kakršnokoli racionalno skupinsko delovanje.
Zakaj smo med pandemijo v naših kulturnih programih naleteli na slepo pego za kolektivne veščine, potrebne za preprosto samoohranitveno družbeno poenotenje, ki bi nas rešilo epidemije? To vprašanje je nedvomno najbolj aktualen izziv za sociologe, psihologe, kulturologe, politologe in druge strokovnjake za razumevanje vedenja posameznika in družbe kot celote. Zakaj se v tej fazi epidemije, ko so na voljo cepiva, kolektivno ravnamo kot problematični učenci, ki se tudi tri dni pred popravnim izpitom ne zmorejo usesti za mizo in se končno naučiti tistih nekaj poglavij učbenika, zaradi katerih so si že celo šolsko leto uničevali samozavest, ko so jecljajoč pred celim razredom iskali iz pet privlečene izgovore? Zakaj smo se kolektivno odločili povsem po nepotrebnem zapraviti še tisoč dodatnih človeških žrtev, potrošiti dodatne stotine milijonov in izgubiti dragocene razvojne priložnosti, ki jih bodo v poepidemijskem okrevanju pograbili tisti, ki se jim zdaj že ni več treba ukvarjati z epidemijo?
A kot sem že nekajkrat na tem mestu zapisal: epidemija se bo zaradi zelo nalezljivega virusa končala tudi pri nas, vsak si bo s cepljenjem ali okužbo v svojem imunskem spominu vtisnil izkušnjo virusa, le da bomo na vzhodnoevropskih poljih smrti za to izkušnjo nesorazmerno drago plačali, ker virusu raje nastavimo svoja telesa, kot se odločimo za rutinski cepilni pik. A sociologi, psihologi in drugi mojstri človekovega duha bi nam medtem lahko vseeno povedali, kaj je na nas tako posebnega, da nam je grožnja smrti ohromila kolektivni razum. Če si bomo razjasnili vsaj to izkušnjo, se bomo morda odrešili podobne samomorilske brezbrižnosti in posledične krvave usode vsaj za naslednjo epidemijo, vojno ali podobno katastrofo.
***
Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
