Zaupanje in skepsa
Neprijetna in za bolnike škodljiva posledica pandemije je zmanjšano zaupanje v medicino. Pred pandemijo je vladal pozitiven družbeni odnos do novih medicinskih odkritij, čeprav ta večine ljudi niso neposredno zadevala. Pandemija pa je medicino, ki je bila dotlej na benevolentni periferiji družbene zavesti, umestila v središče družbenega življenja. Tam, kjer sta dotlej vladali ekonomija in politika, je svoje mesto dobila še medicina. Medicinski članki so postali temelj za milijardne in stomilijardne politične odločitve, cele gospodarske panoge so se zaradi medicinskih razlogov sesule v prah, marsikje so se na glavo obrnila do takrat veljavna družbena razmerja, od vprašanj osebne svobode do političnih pravic.
Nekatere družbe so pandemijo kljub temu pretežno sprejele kot naravno nesrečo, ki podobno kot potres ali velik požar zahteva začasno mobilizacijo vseh razpoložljivih sredstev za čim učinkovitejšo zamejitev škode in čim hitrejši prehod v normalno življenje. Drugje so se namesto z naravno nesrečo začeli bolj ukvarjati z medsebojnimi prepiri glede ukrepov in strahovi, da se zaradi nekih zlohotnih ozadij epidemijske omejitve ne bodo nikoli več končale. Bilance človeških žrtev in gospodarske škode v enem in drugem primeru ravnanja so zdaj na voljo za analize.
Med nesporazumi, ki bodo zaradi epidemije vztrajali še nekaj časa, pa ostaja družbeni odnos do medicine. Njena nenaravna pozicija v središču družbenega življenja je sprožila zelo veliko nerazumevanja in nezaupanja pri ljudeh, ki se z delovanjem medicinske znanosti in stroke prej nikoli niso ukvarjali. Nezaupanje pa se je še posebno poglobilo, ker se je v času pandemije zaradi »urgenc za ukrepanje« medicinska stroka nenaravno zlila z medicinskim raziskovanjem. Normalno sta ti dve področji ločeni, med njima pa so visoki zidovi regulatornih procedur, oblikovanja kliničnih smernic in strokovnih izobraževanj.
Praktična medicina je namreč predvsem stroka – obrt; in kot taka ima tradicionalno jasna merila za to, kaj je relevantno in kaj velja. V stroki se novosti sprejemajo zelo počasi, v letih in za marsikatero odločitev je tudi desetletje premalo. Za sprejemanje strokovnih odločitev obstajajo tudi tradicionalno uveljavljene poti – strokovna specialistična združenja, najprej nacionalna, ki so v Evropi nato povezana v evropska združenja, v ZDA pa seveda ameriška. Tovrstni konsenzi stroke se prevajajo v strokovne in klinične smernice. Medicinska stroka se praviloma ne odzove na posamične raziskovalne članke, ampak na tisto, kar specialistična strokovna združenja prepoznajo kot z dokazi podprto prakso. Ko gre za zdravljenje, gre namreč za moralno, etično in tudi kazensko odgovornost do konkretnih ljudi, vsakega bolnika posebej.
Znanstveno raziskovanje, tudi v medicini, je v današnjem času usmerjeno v čim več objavljanja. Pri člankih se favorizira inovativnost in »nepričakovani rezultati«. Številni avtorji (oziroma njihovi mentorji in predstojniki) se dobro zavedajo nezanesljivosti rezultatov, ki jih pošiljajo v objavo, vendar jih to pravzaprav ne moti. S hiperprodukcijo raziskovalnih člankov, ki primarno služijo kot valuta za pridobivanje novih znanstvenih projektov (ang. publish or perish), so objave v raziskovalnih revijah že zdavnaj izgubile status »preverjene resnice«. Tudi za objavo v zelo dobrih raziskovalnih revijah je poleg zanimivega rezultata pomembno predvsem to, da so objavljeni podatki vsaj s formalnega vidika metodološko ustrezni. Dejanske izvedbe eksperimentov ali njihove »selekcije« pa uredniki in ocenjevalci revij seveda ne morejo preverjati. Če torej nekdo želi prirejati rezultate, da bi objavil atraktivnejši članek, uredniki to težko prepoznajo. Še težje prepoznajo rezultate, pridobljene iz premalo standardiziranih eksperimentov.
Neredki profesorji svojim diplomantom ali podiplomcem namreč nabavijo teste, ki jih niti mentor niti podiplomec še nikoli nista izvajala, in nato vzameta že prve rezultate kot suho zlato – za pisanje članka. V klinično-diagnostičnem laboratoriju takih rezultatov ne bi niti v sanjah smeli uporabiti za diagnosticiranje bolnikov. V univerzitetnih kampusih, kjer so raziskovalci zavezani predvsem pisanju člankov in pridobivanju projektov, pa se objava (pre)hitro dobljenih rezultatov ne zdi pretiran greh. V končni fazi smo na raziskovalnem področju navajeni, da začnemo presenetljiv rezultat jemati resno šele, ko ga ponovi nekaj različnih raziskovalnih skupin. Sploh starejši raziskovalci smo v življenju doživeli že nešteto »revolucionarnih odkritij«, ki so čez noč zamrla, ker jih nihče ni mogel več ponoviti. Zaupanje v raziskovalno znanost torej ne pomeni priseganja na določene znanstvene rezultate kot neovrgljivo resnico; gre zgolj za zaupanje v proces raziskovanja, recenziranja in objavljanja rezultatov, ki čez nekaj let v spopadanju z raziskavami drugih raziskovalcev dajo največji možen približek resnici, ki ga ljudje zmoremo.
Številni profesorji torej vedo, da so rezultati, ki jih producirajo njihovi doktorandi ali podiplomci, neredko vprašljivi (tudi zaradi interesa doktorantov, da publicirajo članek), ampak jih to pretirano ne moti, ker so kljub temu »koristni« za publiciranje in s tem pridobivanje nadaljnjih projektov. Najboljši (in stabilno financirani) laboratoriji imajo pogosto varnostni ukrep, da iste poskuse razdelijo med več raziskovalcev (diplomantov ali podiplomcev), ki ne vedo drug za drugega. S tem se renomirani laboratoriji zavarujejo, da si ne bi kvarili ugleda z objavljanjem neponovljivih in bizarnih rezultatov. Ampak to so samo najboljši laboratoriji iz najboljših institucij. Drugi se večinoma gredo »prosti lov na članke«. Ki lahko sproducira marsikaj odličnega, a tudi marsikaj lažnega. A na koncu naredi selekcijo čas, ki ga je treba meriti v letih ali celo v desetletju.
Medicina torej teži k zanesljivosti, ker odgovarja za posameznika – bolnika. Raziskovanje teži k novim idejam in publiciranju. Pandemija je nenaravno združila medicinsko stroko in raziskovanje. Ob tem so medicinske odločitve dobile še nenaravno družbeno težo. Zato smo medicinci komaj čakali, da se je obdobje zlivanja medicinske stroke in raziskovanja končalo. Stroka potrebuje čas in po dveh letih izkušenj z epidemijo ima stroka dovolj spoznanj, da se ne bo več odzivala na vsak nov raziskovalni članek. Raziskovalci imajo svoje »igre«, v katerih je mešanica vsega mogočega (radovednosti, tveganja, ambicij, častihlepnosti, igranja na moč in denar …). Sodobni svet potrebuje oboje – konservativno zanesljivost medicinske stroke in raziskovalni adrenalin. Ampak potreba, da se oboje nenaravno združuje, pa se, upam, ne več kmalu ponovila.
***
Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
