V nadaljevanju preberite:
Bistvo vsakega poštenega kapitalizma in njegovih družbenih podsistemov z demokracijo na čelu je, da nahrani elite, drugim pa pusti na mizi ravno toliko, da lahko v igri tvorno sodelujejo. Materialnega bogastva, za katerim se ves prepoten peha, mali človek sicer ne bo nikdar dosegel, bo pa pokupil vse, kar mu obcestni plakati zaukažejo in kar lahko, da bodo ekonomski kazalniki dobri. Da bodo obogateli drugi. Tako to pač gre. Na globalni ravni. Na nacionalni ravni. Na lokalni ravni.
Najlepše mesto na svetu je že skoraj dvajset let čudovit inkubator takšne zgodbe, saj je dolgoletni župan kljub navidezni sveti preproščini naravnost genialen izvajalec tega modusa. Ob tem pa ga imamo vsi neskončno radi. Zakaj? Ker natanko ve, kaj potrebujejo veliki in kaj mali. Investitorji, trgovci, gradbinci, oglaševalci, prodajalci banan, vsi ga imajo najraje na svetu. Ker najbolje razume njihove potrebe. Ker zrihta! Spremeni prostorske akte, pospeši izdajo dovoljenj, poveže dobičkonosno v še več dobičkonosnega. Tudi mali človek ga ima najraje in ga serijsko zalaga z mandati za upravljanje najlepšega na svetu. Zakaj? Ker vedno poskrbi, da nekaj drobtinic z mize pade tudi v lačna usta slehernika. Vsaj v njegov fuzbal klub. Ker razume, kaj potrebuje mali človek.
