Bruseljski koncepti svobode

Ko sem imel pred leti možnost od blizu opazovati način delovanja organizacije, ki na globalni ravni skrbi za del varovanja avtorskih pravic, se mi je pokazalo kot na dlani: ob vsakršnih pomembnejših odločitvah so imeli največ besede tako imenovani veliki. A ne zmeraj.

Tudi aparatčiki velikih držav, precej pogosto zmerno arogantni in brezbrižno visokostni do manjših članic različnih združb, morajo občasno poklekniti. To se, na primer, lahko zgodi, ko na vrata potrka katera od veličastnih korporacij, gospodaric sveta. In ko sem na koncu osnutka poročila o predlogu direktive o avtorskih pravicah v digitalnem svetu, ki ga je ena od bruseljskih uradnic pripravila za odbor za pravne zadeve evropskega parlamenta, prebral, da ji je mnenja ponudilo več kot sto institucij, sem se z zanimanjem lotil seznama. Poleg »pričakovanih osumljencev«, avtorskih in založniških združenj, so tudi neznana podjetjeca z imeni kot Google, Netflix, Microsoft, Mozilla, YouTube. Smo lahko prepričani, da si hčere in sinovi Evrope res prosti vól'jo vero in postave?

Glasovanje, ki je odprlo pot reformi direktive v taki obliki, kot so si jo zamislili pripravljavci v evropski komisiji, je mimo, sledi nadaljevanje postopka v parlamentu, v katerem je na začetku še mogoče kaj bistvenega spremeniti, po pogajanjih z evropskim svetom, ki so pogosto dokaz za temno stran evropske demokracije, ne več. Zanimivo je bilo videti, da je šlo pri nekaterih spornih členih v sredo v Bruslju za las, drugo je zdaj v pristojnosti evroposlancev. To je, z drugimi besedami, več kot sedemsto lobističnih tarč. Bodo branili svobodo izražanja, zagovarjali prostor kreativnosti? Te dni so na njih deževale peticije za odprti splet, pritožbe zoper predlagani globalni avtomatizirani nadzor in nove ovire pri neobremenjenem, neomejenem komuniciranju. Piratka v Bruslju Julia Reda ne neha ponavljati, da so predlogi v korist medijskih konglomeratov in da utegnejo omejiti slehernikovo možnost sodelovanja na spletu. Sliši jo marsikdo. Od evropskih poslancev se po eni strani zahteva, da podprejo necenzurirani splet, po drugi, da ugodijo zahtevi po poštenem plačilu lastnikov pravic, torej tistih, ki vsebine ustvarjajo in razpečujejo. Posamezniki ali korporacije, torej? Bodo morali v bruseljskih pisarnah izumiti nov koncept svobode? Kar vemo ta hip, je to, da se marsičesa zavedajo, saj izvirne dikcije v členu direktive, ki zadeva filtriranje vsebin, ne bi spremenili: od spletnih ponudnikov so najprej nameravali zahtevati tehnologije za prepoznavanje vsebin, pozneje so to prekvalificirali, češ da med ukrepi ne bi smela biti zahteva po splošnem pregledovanju. Takih besednih igračkanj ob potencialnih drastičnih posledicah si ne bi smeli privoščiti. Kaj ostane javnosti? Kar najbolj natančno pregledovanje početja Bruseljčanov.