Da nikoli več ne bi bili nevidni
Epidemija je spremenila naš pogled na delo in odnos do posameznih poklicev. Pozorni smo postali na številne poklice, ki so bili pred marcem lani skoraj nevidni.
Odpri galerijo
Prilagoditve za nikogar niso bile lahke, niti za tiste ne, ki smo obdržali službe. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Človek približno tretjino svojega življenja preživi v službi. Gotovo ni sleherna minuta na delovnem mestu, četudi v domači dnevni sobi, užitek. A dejstvo, da nas služba oziroma delo definira in osmišlja, je neizbrisno. Epidemija koronavirusa je naš pogled uprla v številne poklice, ki so bili pred marcem lani skoraj nevidni.
Medicinske sestre, negovalke v domovih za ostarele, dostavljavci hrane in poštnih paketov, kuharji in natakarji, tonski tehniki in organizatorji koncertov. Ne znam si predstavljati bolečine tistih, ki jim je bilo v zadnjem letu dni onemogočeno delati. Igralci, turistični vodiči, nemalo je profilov, ki so morali za to, da so bile položnice plačane, poprijeti za vse, kar jim je prišlo pod roke.
Verjamem, pa čeprav me bo kdo zaradi tega označil za naivno, da je najti užitek v delu eno največjih zmagoslavij v življenju. Vsak dan početi nekaj, v čemer uživaš – pa pridejo težki trenutki, veliko jih je –, je zmaga. A v zadnjem letu dni sta se izrisali dve skrajnosti, povezani z delom in našim odnosom do njega. Delovni starši so bili prisiljeni poleg službe začeti opravljati še kup dodatnih opravil, postali so kuharji, učitelji, profesorji športne vzgoje in psihologi, vse v enem. Na drugi strani je veliko posameznikov čez noč ostalo brez možnosti opravljanja nečesa, kar jim je bil pred tem način, morda tudi smisel življenja.
Prilagoditve za nikogar niso bile lahke, niti za tiste ne, ki smo obdržali službe. Epidemija je spremenila naš pogled na delo in odnos do posameznih poklicev. Odprla je oči, kako zelo pomembna je negovalka, ki umirajočega drži za roko. Pokazala je, da je lahko – plehko, boste morda rekli – dostava kosila na domači naslov, medtem ko mati oziroma oče med službenim časom za kuhinjsko mizo opravljata še tri ali štiri dodatne dejavnosti, življenjsko pomembna. Nič od tega ni zanemarljivo in tega se moramo zavedeti.
Prvi maj je praznik, ki slavi delo. In ko slavimo delo, slavimo človeka. Osebo. Posameznika, ki se trudi. Zase, za sočloveka, za občo družbo. Zato želim vsem in vsakemu posebej, da nikoli več ne bi bili nevidni. Ne glede na to, kaj počnete oziroma počnemo.
Medicinske sestre, negovalke v domovih za ostarele, dostavljavci hrane in poštnih paketov, kuharji in natakarji, tonski tehniki in organizatorji koncertov. Ne znam si predstavljati bolečine tistih, ki jim je bilo v zadnjem letu dni onemogočeno delati. Igralci, turistični vodiči, nemalo je profilov, ki so morali za to, da so bile položnice plačane, poprijeti za vse, kar jim je prišlo pod roke.
Verjamem, pa čeprav me bo kdo zaradi tega označil za naivno, da je najti užitek v delu eno največjih zmagoslavij v življenju. Vsak dan početi nekaj, v čemer uživaš – pa pridejo težki trenutki, veliko jih je –, je zmaga. A v zadnjem letu dni sta se izrisali dve skrajnosti, povezani z delom in našim odnosom do njega. Delovni starši so bili prisiljeni poleg službe začeti opravljati še kup dodatnih opravil, postali so kuharji, učitelji, profesorji športne vzgoje in psihologi, vse v enem. Na drugi strani je veliko posameznikov čez noč ostalo brez možnosti opravljanja nečesa, kar jim je bil pred tem način, morda tudi smisel življenja.
Prilagoditve za nikogar niso bile lahke, niti za tiste ne, ki smo obdržali službe. Epidemija je spremenila naš pogled na delo in odnos do posameznih poklicev. Odprla je oči, kako zelo pomembna je negovalka, ki umirajočega drži za roko. Pokazala je, da je lahko – plehko, boste morda rekli – dostava kosila na domači naslov, medtem ko mati oziroma oče med službenim časom za kuhinjsko mizo opravljata še tri ali štiri dodatne dejavnosti, življenjsko pomembna. Nič od tega ni zanemarljivo in tega se moramo zavedeti.
Prvi maj je praznik, ki slavi delo. In ko slavimo delo, slavimo človeka. Osebo. Posameznika, ki se trudi. Zase, za sočloveka, za občo družbo. Zato želim vsem in vsakemu posebej, da nikoli več ne bi bili nevidni. Ne glede na to, kaj počnete oziroma počnemo.
