Duh časa
Na svetu še nikoli do zdaj ni bilo toliko informacij in še nikoli do zdaj toliko kričanja.
Odpri galerijo
Karikatura: Marko Kočevar
Glede prihodnosti medijev me skrbita predvsem dve stvari: koliko ljudi si želi vedeti tako malo o posameznih kompleksnih in zapletenih zadevah, da so zadovoljni s celo manj kot 280 znaki, in koliko ljudi si želi živeti v črno-belem svetu. Razumem, da je tako najlažje živeti. V takšnem twitterskem svetu je enostavno vedeti, kaj je prav in kaj narobe. Kdo so dobri fantje in kdo slabi. Toda na svetu še nikoli ni bilo toliko informacij, kot jih je danes; še nikoli ni bilo toliko kričanja, kot ga je danes. Še nikoli ni bilo toliko podatkov, ki pa odločitev za ali proti morda le še otežujejo. Iz želje, da bodo nove komunikacijske tehnologije vsem ljudem prinesle demokracijo, znanje, izobraževanje in informacije, da jih bodo pripeljale do vedenja, da bodo volivcem predstavile najboljše programe političnih kandidatov, se je porodil svet, ki je postal zelo težko razumljiv.
Če hočemo vsaj približno razumeti globalni in lokalni (!) svet, mu je treba prisluhniti z različnih vidikov, in pogosto nam ti vidiki niso všeč, celo odbijajo nas. Včasih je treba tudi povzdigniti glas in opozoriti na nevarnost. Tako vidimo svoje delo novinarji Dela.
Svoj prispevek k boljši družbi pa vidimo tudi v tem, da nočemo podleči stereotipom, kako smo Slovenci narod hlapcev in prepirljivcev, ampak da znamo tudi sodelovati in pohvaliti dosežke. V gospodarstvu, znanosti, kulturi, športu, v vseh družbenih podsistemih, kajti ni ga področja, na katerem ne bi bil kdo od Slovencev v samem vrhu. Zato smo letos podelili nagrado Delova osebnost leta kirurgoma dr. Urošu Ahčanu in dr. Vojku Didanoviču za njun dosežek, s katerim sta pacientki povrnila življenje, kot ga je poznala pred boleznijo. Ustvarila sta ji nov nos, kar ni uspelo še nikomur drugemu na svetu.
Če bi bilo lahko, bi se mar spominjali izjemnih ljudi in njihovih dosežkov? Če bi bilo lahko, mar ne bi to naredil že kdo drug pred njimi? Ker četudi je bilo težko, so vztrajali in ustvarili nekaj, po čemer si jih bomo zapomnili. Zato hvala vsem letošnjim nominirancem za Delovo osebnost leta, hvala za vaše dosežke, zaradi katerih je življenje v Sloveniji lepše in boljše. In hvala vam, spoštovane bralke, spoštovani bralci, ker nas berete že 60 let.
Če hočemo vsaj približno razumeti globalni in lokalni (!) svet, mu je treba prisluhniti z različnih vidikov, in pogosto nam ti vidiki niso všeč, celo odbijajo nas. Včasih je treba tudi povzdigniti glas in opozoriti na nevarnost. Tako vidimo svoje delo novinarji Dela.
Svoj prispevek k boljši družbi pa vidimo tudi v tem, da nočemo podleči stereotipom, kako smo Slovenci narod hlapcev in prepirljivcev, ampak da znamo tudi sodelovati in pohvaliti dosežke. V gospodarstvu, znanosti, kulturi, športu, v vseh družbenih podsistemih, kajti ni ga področja, na katerem ne bi bil kdo od Slovencev v samem vrhu. Zato smo letos podelili nagrado Delova osebnost leta kirurgoma dr. Urošu Ahčanu in dr. Vojku Didanoviču za njun dosežek, s katerim sta pacientki povrnila življenje, kot ga je poznala pred boleznijo. Ustvarila sta ji nov nos, kar ni uspelo še nikomur drugemu na svetu.
Če bi bilo lahko, bi se mar spominjali izjemnih ljudi in njihovih dosežkov? Če bi bilo lahko, mar ne bi to naredil že kdo drug pred njimi? Ker četudi je bilo težko, so vztrajali in ustvarili nekaj, po čemer si jih bomo zapomnili. Zato hvala vsem letošnjim nominirancem za Delovo osebnost leta, hvala za vaše dosežke, zaradi katerih je življenje v Sloveniji lepše in boljše. In hvala vam, spoštovane bralke, spoštovani bralci, ker nas berete že 60 let.
