Eksperimenti na varčevalcih
Država je dolgoročno strategijo razvoja zamenjevala s kratkoročnim pohlepom po denarju iz javnih blagajn
Odpri galerijo
Karikatura: Marko Kočevar
Pomembnosti varčevanja, še posebno dolgoročnega, so se, zanimivo, še najbolj zavedale prve slovenske vlade. Se kdo še spomni, da kapitalski dobički niso bili obdavčeni? Država je s tem spodbujala varčevanje v delnicah, obveznicah, investicijskih skladih. Še kako se je nekoč zavedala, da tovrstno varčevanje prinaša posameznikom varnejšo prihodnost, gospodarstvu pa dostop do dolgoročnih virov financiranja. Nekoč je bil celo nakup državnih obveznic davčna olajšava.
A prav iz obdavčevanja prihrankov prebivalcev – kapitalski dobički namreč niso nič drugega kot prihranki – se kaže, kako je država dolgoročno strategijo razvoja Slovenije zamenjevala s kratkoročnim pohlepom po denarju iz javnih blagajn.
Država je najprej obdavčila kratkoročne zaslužke vlagateljev, tiste, ki so delnice prodali prej kot v treh letih. Nato je obdobje podaljšala na dvajset let in vmes za nekaj časa zategnila vrat podjetnikom s še dodatno obdavčitvijo pretežnih lastniških deležev. V vmesnem času je država ugotovila, da ima z izračunavanjem kapitalskih dobičkov preveč dela in jih je »vrgla« iz dohodnine. Med krizo je zvišala davčno stopnjo. Davčni eksperimenti na varčevalcih so postali zabava v vladnih sobanah.
Posledica pa je, da smo Slovenci sicer varčni, a imamo v primerjavi z drugimi, še posebno uspešnejšimi in tudi socialno bolje delujočimi državami, zelo malo prihrankov. Avtomobili se kupujejo na lizing, za nakup stanovanja je nujen kredit, za pokojnine pa ... bo treba delati do stotega leta, ker kmalu ne bo ne prihrankov ne javnega denarja.
Posledica je tudi ta, da še vedno velik del podjetij ne zna dobiti denarja za razvoj in rast. Vlada pa, namesto da bi podprla domače naložbe, subvencionira tuje. Zgolj naključno je znesek pomoči Magni in Yaskawi podoben znesku pobranih davkov od kapitalskih dobičkov.
A prav iz obdavčevanja prihrankov prebivalcev – kapitalski dobički namreč niso nič drugega kot prihranki – se kaže, kako je država dolgoročno strategijo razvoja Slovenije zamenjevala s kratkoročnim pohlepom po denarju iz javnih blagajn.
Slovenci smo sicer varčni, a imamo zelo malo prihrankov.
Država je najprej obdavčila kratkoročne zaslužke vlagateljev, tiste, ki so delnice prodali prej kot v treh letih. Nato je obdobje podaljšala na dvajset let in vmes za nekaj časa zategnila vrat podjetnikom s še dodatno obdavčitvijo pretežnih lastniških deležev. V vmesnem času je država ugotovila, da ima z izračunavanjem kapitalskih dobičkov preveč dela in jih je »vrgla« iz dohodnine. Med krizo je zvišala davčno stopnjo. Davčni eksperimenti na varčevalcih so postali zabava v vladnih sobanah.
Posledica pa je, da smo Slovenci sicer varčni, a imamo v primerjavi z drugimi, še posebno uspešnejšimi in tudi socialno bolje delujočimi državami, zelo malo prihrankov. Avtomobili se kupujejo na lizing, za nakup stanovanja je nujen kredit, za pokojnine pa ... bo treba delati do stotega leta, ker kmalu ne bo ne prihrankov ne javnega denarja.
Posledica je tudi ta, da še vedno velik del podjetij ne zna dobiti denarja za razvoj in rast. Vlada pa, namesto da bi podprla domače naložbe, subvencionira tuje. Zgolj naključno je znesek pomoči Magni in Yaskawi podoben znesku pobranih davkov od kapitalskih dobičkov.
