Janša v postelji z Židanom in ... Toninom

Tega filma po volitvah, verjetno žal, ne bomo gledali.
Fotografija: FOTO Blaž Samec/Delo
Odpri galerijo
FOTO Blaž Samec/Delo

Soočenja prvakov političnih strank se v dnevih pred volitvami spreminjajo v serije nizkih udarcev in obtoževanja, kdo je kriv za nastali položaj. Pri tem je že skoraj absurdno, da iz vseh kritik ukrepov zadnjih štirih vlad ni mogoče razbrati, da bi se politične opcije iz napak tudi česa naučile. Prav nasprotno, soočenja kažejo, kako slabo se politične stranke zavedajo tako trenutnega položaja gospodarstva kot razmer v javnih financah.

Iz kolaža obtoževanj lahko nekako razberemo, da je prva Janševa vlada z nižanjem davkov in povečevanjem javne porabe napihnila gospodarsko rast, zadolžila gospodarstvo in zaradi tajkunskih prevzemov naluknjala bančni sistem. Pahor je katapultiral javni dolg in pozabil na sanacijo bank, potem je druga Janševa vlada narobe izvedla krizne ukrepe, ki jih je slabo zakrpala vlada Alenke Bratušek, ki je povrhu vsega vse mogoče obljubila še evropski komisiji. Cerarjeva vlada pa tako ali tako ni naredila nič in se samo hvali z uspehom drugih oziroma z odbojem po krizi. In tako smo izgubili več kot desetletje razvoja.



Če pustimo ob strani predvolilni populizem in iz obtoževanj izbezamo trezne zaključke, pridemo do sklepa, da je ključna napaka vseh vlad od vstopa v EU, da ni zadosti poskrbela za prilagodljivost javnih financ spreminjajočim gospodarskim razmeram. Pri tem izhajajmo iz osnove, da razvitost Slovenije zaostaja za povprečjem EU. S tega vidika je seveda pravilno, da politika izvaja spodbujevalne ukrepe tudi v času, ko gre Sloveniji razmeroma dobro, vendar mora za to imeti ustrezno pripravljeno strukturo financiranja in dolgoročno strategijo javnih financ.

Če gremo po vrsti. Težava Janševe vlade ni bilo znižanje davkov (ti so tako ali tako priljubljen ukrep krpanja javnih financ), ampak da je tik pred koncem mandata z Virantovo plačno reformo povečala maso plač in zaposlovanje v javnem sektorju, ni pa predvidela ukrepov, s katerimi bi bilo mogoče po potrebi te izdatke omejiti. Druga napaka te vlade so bili pomanjkljivi gospodarski ukrepi, ki jim kljub zelo ugodnim razmeram in privatizaciji (vključno s tajkunskimi prevzemi) ni uspelo izboljšati sistema korporativnega upravljanje in stabilizirati (razpršiti) virov financiranja. Ni namreč težava v tem, da so se podjetja v času gospodarskega vzpona močno zadolžila, težava je, da niso imela in še vedno nimajo dolgoročnih virov financiranja.

Vse to je udarilo Pahorjevo vlado, ki pa ji z napačnimi ukrepi (tudi zaradi napačne ocene razmer) ni uspelo ne brzdati javnih financ in tudi ne ublažiti vpliva krize na gospodarstvo – to vključuje tudi zanemarjanje težav bančnega sistema. Posledično se je v času Pahorjeve vlade katapultiral javni dolg in povečal strošek financiranja do vrednosti, ko država za financiranje dolga plača več, kot znašajo javne naložbe. Če preskočimo dve vmesni krizni vladi, je ključna napaka Cerarjeve vlade, da ji ni uspelo izvesti ustreznih strukturnih sprememb financiranja javnih blagajn, kljub razmeroma ugodnim razmeram. To mimogrede ni uspelo nobeni od naštetih vlad.

Kakorkoli obrnemo, napaka vseh zadnjih štirih vlad in še kakšne pred njimi je bila predvsem povečanje tistega dela proračuna, v katerem ni mogoče bistveno vplivati na odhodke. Če je imela prva Janševa vlada za naložbe na razpolago okoli 1,5 milijarde evrov na leto, in to brez pomoči Evrope, je ob zaključku Cerarjeve vlade investicijska sposobnost države le še okoli pol milijarde evrov.

Ni pomembno, kdo je kriv, pomembno je vedeti, da je Slovenija zdaj v položaju, ko se po lanskem vrhu gospodarska rast zmanjšuje, davki so nadpovprečno visoki in ponekod celo v evropskem vrhu, velik del proračuna pa ima že vnaprej predvidene odhodke. Trenutno financiranje gospodarstva je sicer zadostno, a ob zelo skopem naboru virov financiranja. Manjkajo predvsem dolgoročni viri financiranja.

Kaj bo torej imela na razpolago nova vlada, da se približamo povprečju EU? Resnici na ljubo ne prav veliko. Volivci lahko pozabimo na znižanje davkov, če denimo gospodarska rast usahne pod tri odstotke BDP, saj bi se močno povečala proračunska luknja. Po eni strani bi bilo celo dobro, da se to zgodi že kmalu, ker bi se s tem pokazale realne razmere in ne polepšane, čemur smo priče zdaj. To bi potem verjetno zmanjšalo apetite proračunskih uporabnikov. A hkrati je treba opozoriti, da so bile podobne razmere tudi leta 2008, ko je odhajajoča vlada Janeza Janše sprejela ukrepe, ki so zvišali javne plače, nova vlada Boruta Pahorja pa je te ukrepe mirno izvedla kljub zelo hudi gospodarski krizi in primanjkljaju v proračunu. Gospodarstvo lahko le upa, da ne bodo poslabšane razmere prinesle novih in višjih davkov.

Kaj bi bilo torej normalno pričakovati od prihajajoče vlade? Cilj mora biti vsekakor približanje evropskemu povprečju, to pa pomeni, da bi morala država vzdrževati nadpovprečno gospodarsko rast. Z vidika proračuna to pomeni več denarja v gospodarstvu, javne naložbe, spodbujanje zasebne potrošnje. Pri tem pa se tudi ne bo smela bistveno dodatno zadolžiti.

Ker se je strukturni fiksni del proračuna od vstopa Slovenije v EU nenehno povečeval, bo morala država zdaj začeti odvijati ta klobčič. Krepki rezi v javno porabo in pravice proračunskih uporabnikov odpadejo. To bi namreč povzročilo upor proračunskih uporabnikov in posledično blokado vseh sprememb. V danih razmerah je smiselneje postopno prilagajanje s funkcionalnim preoblikovanjem ustroja javnega sektorja na vseh ravneh, odpravo pretirane birokracije in posledično postopno optimizacijo stroškov. Če menite, da je to mogoče narediti v enem mandatu, velja opozoriti, da je Nemčija po ponovni združitvi skoraj 20 let prilagajala javni aparat. Vsako leto je strošek zmanjšala za dva odstotka.

Naloga prihodnje vlade ne bodo reforme, ki si jih želi gospodarstvo in potrebuje Slovenija, če se hoče približati EU, ampak priprave nanje. Za reforme trenutno namreč ni prostora v javnih financah.

Zdaj pa ključno vprašanje: katera koalicija bi bila sposobna izvesti tovrstne ukrepe? Skrajno kontroverzno, a pogled v programe strank kaže, da bi bila še najbliže temu koalicija SDS in SD z asistenco NSi v razmerah zmanjšane gospodarske rasti. Pa ne zato, ker so si programi strank sorodni, ampak popolnoma nasprotujoči. SDS bi nižal davke, SD je proti. SD bi povečeval vlogo javnemu sektorju, čemur pa bi nasprotovali v SDS. Potreben kompromis, ki bi ga zahtevale razmere, bi prav lahko prinesel nekaj, kar Slovenija krvavo potrebuje – pot do prilagodljivejših javnih financ, ki bi lahko bile podlaga za strukturne reforme. Ampak tega filma, se bojim, po volitvah ne bomo gledali.
Posebna izdaja Sobotne priloge Dela FOTO Delo
Posebna izdaja Sobotne priloge Dela FOTO Delo

Več iz te teme: