Kako zlahka razumeti nerazumljivo

Ob novicah, mnenjih, namigih in grožnjah, ki omenjajo potencialno resnejšo trgovinsko vojno med deželo svobodnih in združeno Evropo, so mi prišli na misel trgovinski in drugi ukrepi, ki jih Evropska zveza uveljavlja do drugih držav. Kot smo videli pred nekaj dnevi, izraelsko kršenje določbe pridružitvenega sporazuma z EU o človekovih pravicah ostaja žalostno nesankcionirano, a zanimivo je pogledati tudi, kako bruseljska nomenklatura obravnava in oblikuje odnos do Kitajske.

Kitajski potrošniki na steroidih

Običajna retorika evropskih aparatčikov zelo pogosto in na videz precej nesuvereno oziroma hlapčevsko povzema stališča, ki v Kitajski z eno besedo vidijo sovraga, in pri tem ne skriva, da so nenavadno podobna stališčem, ki jih že dolgo reklamirajo v Washingtonu.

Na drugi strani Atlantika se zdi pri odločevalcih, še posebej pri zdajšnjih, razširjeno prepričanje, da bi se morala na kitajske agresivne gospodarske ukrepe tudi Evropa odzvati s poostrenimi sankcijami, tršim nadzorom izvoza in uvoza, še posebej kritičnih tehnologij, pozornim bedenjem nad kitajskimi investicijami in sploh nenehno budnostjo ob vsem tistem, kar si v okviru strateških geopolitičnih ciljev zamislijo v Pekingu v želji po globalni prevladi.

Marsikaj od tega se zdi v času, ko so analitiki celotno kitajsko odzivanje na svet poimenovali po predsedniku Xi Jinpingu, upravičeno, čeprav z zadržki in motečim preostankom. Agresivne gospodarske reforme, ki jih je uvedel kitajski predsednik in generalni sekretar komunistične partije, so v zadnjih dveh desetletjih prinesle rezultate, ki so jih nekateri opazovalci opisali kot novo različico kitajskega imperializma, ki pa se spet lepo vklaplja v čas, v katerem so marsikje ogrožene demokratične vrednote, v novi čas večpolarnosti.

Lanskoletna uredba o uvedbi evropskih carin za električna vozila, proizvedena na Kitajskem, je prinesla zanimivo podrobnost, razpon tako imenovanih dodatnih carin so v Bruslju začrtali med 7,8 in 35,3 odstotka, nespregledana pa je ostala zanimiva podrobnost, da so bili trije najbolj prodorni kitajski proizvajalci obdarjeni s 17-, 18- in 35-odstotnimi carinami, ameriška družba Tesla pa z najnižjo, 7,8- odstotno stopnjo.

Pred približno petimi leti je bilo veliko besed v podalpskih krajih izrečenih o izzivih, ki jih utegne prinesti tehnologija mobilnega omrežja 5G in ki je – po besedah washingtonskih politikov – nikakor ne bi smeli prepustiti sumljivemu kitajskemu podjetju Huawei, češ da je povezano s kitajskimi oblastmi.

Pogodbe za gradnjo omrežja je kitajsko podjetje do takrat sklenilo z več deset državami, tudi precej evropskimi, a v želji onemogočiti še nove se ameriški politiki ni zdelo odveč poslati na evropsko turnejo zunanjega ministra, ki je na Bledu (in potem še drugod v ameriški administraciji naklonjenih državah) s slovenskim kolegom podpisal skupno izjavo med Slovenijo in ZDA o varnosti omrežij 5G.

Če sem prav razumel takratne in kasnejše poante, bi Huaweievo omrežje predstavljalo varnostno grožnjo, češ da je družba povezana s kitajskimi komunističnimi oblastmi, a dokazov za to, da bi bili v omrežju vohunski programi, ki bi vse državne in zasebne skrivnosti pošiljali naravnost v Peking, ni nihče nikdar predložil. Nekateri so takrat postavili modro vprašanje, ali bi bila oprema, ki bi jo priskrbele zahodne države, tako rekoč deviška, neoporečna, varna? Tudi za to se dokazi niso našli. Podobna zgodba je bila že skoraj pred desetletjem tudi s solarnimi paneli, v Bruslju so se kljub nasprotovanju večine članic zveze odločili za uvedbo začasnih uvoznih dajatev za kitajske proizvajalce solarnih panelov, prehod na obnovljive vire energije in zagotavljanje energetske varnosti bi očitno raje izvedli dražje, z domačimi silami.

Nekatera evropska premišljanja o varnostnih vprašanjih govorijo o mogočih drugačnih pristopih, češ da je treba ločevati med gospodarskimi in varnostnimi vprašanji in Kitajsko razumeti kot pomembno trgovinsko partnerico, ki je geopolitično tekmovanje z Evropo pravzaprav ne zanima.

Cilje so si partijski voditelji v Pekingu zastavili po krvavem zatrtju demonstracij na Trgu nebeškega miru leta 1989, s pristajanjem na nekatere kapitalistične vrednote, prosti trg, vstopom v Svetovno trgovinsko organizacijo, globalizacijo, borznim poslovanjem in drugimi ukrepi so izoblikovali socialistično tržno gospodarstvo in marsikaj v zvezi z državo naredili paradoksalno. Z demokratičnimi ideali se bijejo avtoritarni impulzi, napredek tehnologije je hkrati omogočil skrajno nadzorovano družbo z izjemnimi cenzurnimi možnostmi, ki jih zagotavljajo veliki kitajski požarni zid, plačevanje s telefoni, vseprisotne kamere z obrazno prepoznavo in vsakršni drugi filtri javnega izražanja morebitnega nezadovoljstva.

Država, ki jo vodi partija, je pravzaprav skrajno potrošniška, nekakšna nova družbena pogodba govori o tem, da lahko kupujete več, nadzor nad vsem pa ostaja »naš«, partijski. Xi Jinpingu pogled – tako kot zloveščemu ameriškemu Projektu 2025 – nese daleč v prihodnost: leta 2015 predstavljeni nacionalni načrt Made in China 2025, ki je zahteval vzpostavitev mednarodno konkurenčne proizvodne industrije, naj bi zagotovil celovito nacionalno moč, omogočil brezhibno nacionalno varnost in iz države naredil svetovno velesilo.

A to je bila le prva od treh zaporednih desetletk, sledilo naj bi stapljanje civilnih in vojaških tehnologij in resursov, kar naj bi trgovinsko in industrijsko pozicioniranje države pretvorilo v ofenzivno moč, ki naj bi jo do stote obletnice ustanovitve Ljudske republike Kitajske leta 2049 naredilo za največjo industrijsko silo na svetu.

Od splošnega k posebnemu: če bi se evropsko-kitajski odnosi v bližnji prihodnosti nepričakovano zapletli, sem si – nepomembni evropski potrošnik – včeraj omislil malo poletno inventuro težko pogrešljivih kitajskih stvari: svet opazujem skozi kitajska očala, zelo dobesedno, tako okvir kot progresivne leče so pač kitajski izdelek za spodobno majhne denarje. Težko bi se odrekel kupu začimb, ingverjevemu in sezamovemu olju kitajskega porekla, prav tako občasnemu užitku ob kozarčku moutaia ali katerega od malo manj odličnih kitajskih belih žganj, baijiujev.

Nepogrešljiv je seveda tudi čaj, o katerem sem nekje prebral, da je bil ravno proizvod, ki je Kitajski odprl vrata v globalni kapitalizem, saj so z njim nekdaj plačevali indijski opij, perujsko srebro, karibski sladkor, angleški tekstil in burmanski riž. Moja zbirka kitajskih knjig v angleškem prevodu in knjig o Kitajski se iz leta v leto zmerno lepo povečuje, Netflixovo filmsko ponudbo si ogledujem na kitajskem televizorju, že leta uporabljam zgolj kitajske mobilne telefone, po Ljubljani pa se prevažam s kitajskim kolesom z zvoncem, kupljenim v Junanu. Naj bo, kot je, si pravim.