Ko bodo zdravniki odšli, bolnišnic ne bo več
V zadnjem času sta razpadli otroška srčna kirurgija in otroška intenziva v UKC Ljubljana.
Odpri galerijo
FOTO: Jure Eržen/Delo
Odkar pišem o zdravstvu - to je že skoraj 20 let - je kar naprej v zraku »razpad« zdravstva. Zdravniki so opozarjali na neobnovljene stavbe, na izrabljene aparate, na predolgo čakajoče bolnike. Pripovedovali so o utrujenosti sester in svoji lastni utrujenosti. Naštevali, kaj vse bi bilo treba storiti. Ni bilo jasno, kaj je prava točka razpada. Zdaj zdravniki molčijo. In odhajajo iz bolnišnic. To je razpad sistema.
Bolnišnica ni nek poljuben prostor, v katerem se sprehajajo sestre, ki jih šarmirajo zdravniki. Četudi je to videti v filmih ali preberemo v doktor romanih, gre le za predstavo v zabavo gledalcev. Nenehno ukvarjanje z bolnimi v bolnišnici je v realnosti naporno in izčrpavajoče delo. Bedenja ponoči v operacijskih dvoranah ne more nadomestiti nič, niti denar ne. Bolnišnica je visoko organiziran prostor, kot vesoljska postaja, v kateri izvajajo najobčutljivejše izmed vseh opravil - posege v človeško telo. Naše bolnišnice so zasnovane tako, da so strokovnjaki - zdravniki, sestre, inženirji, psihologi, bolničarji - v njih redno zaposleni. Lahko bi bilo tudi drugače, na primer da bi vsi delali kot obrtniki, s statusom samostojnih podjetnikov. A to je večja sprememba, kot bi jo prinesla katerakoli od zamišljenih reform v dveh desetletjih.
In prav to se zdaj dogaja. Zdravniki so začeli odpovedovati delovna razmerja v bolnišnicah. Ni čista novost: že leta 2005 je »svobodnjake« po vzoru Nizozemcev propagiral kirurg Marko Bitenc. A so Nizozemci ta način dela opustili, v Sloveniji pa se razvija naprej. Bolj ko politično voden sistem »privija« zdravnike in jih z raznimi administrativnimi opravili odvrača od bolnikov, več jih odide v tujino in med zasebnike. V zadnjem času so to predvsem radiologi. Odidejo, potem pa ponudijo bolnišnici svoje prejšnje delo kot samostojni podjetniki po višji ceni. Ali pa visoko usposobljeni specialisti izvajajo enostavne posege v zasebni praksi. Zakaj bi obsojali? Vsak gre tja, kjer mu je bolje. Javni sistem se ni prilagodil, ni postal tak kot v Avstriji ali Skandinaviji, politika ni naredila nič, dokler je bil še čas.
V zadnjem času sta razpadli otroška srčna kirurgija in otroška intenziva v UKC Ljubljana. UKC Maribor je razpadel do te mere, da lahko operirajo samo še nujne bolnike. Praznih je 80 (!) zdravniških delovnih mest. Zdravniki manjkajo tudi v drugih bolnišnicah. V UKC Ljubljana so v delnih zaposlitvah, torej na pol odsotni okulisti in kirurgi plastiki. Morda še kdo. Središče njihovega zanimanja je v zasebnem.
Javne bolnišnice so civilizacijska pridobitev. Vse razvite evropske države imajo javne univerzitetne (klinične) bolnišnice, v katerih so zaposleni najboljši zdravniki, kot dopolnitev pa zasebno ambulantno prakso in manjše zasebne specializirane sanatorije. Slovenija gre drugo pot. Ko bodo zdravniki zapustili naša klinična centra in druge velike bolnišnice, bo sistem zares razpadel. Zdaj zdravniki odhajajo. Prižgati bi se moral najglasnejši alarm.
Bolnišnica ni nek poljuben prostor, v katerem se sprehajajo sestre, ki jih šarmirajo zdravniki. Četudi je to videti v filmih ali preberemo v doktor romanih, gre le za predstavo v zabavo gledalcev. Nenehno ukvarjanje z bolnimi v bolnišnici je v realnosti naporno in izčrpavajoče delo. Bedenja ponoči v operacijskih dvoranah ne more nadomestiti nič, niti denar ne. Bolnišnica je visoko organiziran prostor, kot vesoljska postaja, v kateri izvajajo najobčutljivejše izmed vseh opravil - posege v človeško telo. Naše bolnišnice so zasnovane tako, da so strokovnjaki - zdravniki, sestre, inženirji, psihologi, bolničarji - v njih redno zaposleni. Lahko bi bilo tudi drugače, na primer da bi vsi delali kot obrtniki, s statusom samostojnih podjetnikov. A to je večja sprememba, kot bi jo prinesla katerakoli od zamišljenih reform v dveh desetletjih.
In prav to se zdaj dogaja. Zdravniki so začeli odpovedovati delovna razmerja v bolnišnicah. Ni čista novost: že leta 2005 je »svobodnjake« po vzoru Nizozemcev propagiral kirurg Marko Bitenc. A so Nizozemci ta način dela opustili, v Sloveniji pa se razvija naprej. Bolj ko politično voden sistem »privija« zdravnike in jih z raznimi administrativnimi opravili odvrača od bolnikov, več jih odide v tujino in med zasebnike. V zadnjem času so to predvsem radiologi. Odidejo, potem pa ponudijo bolnišnici svoje prejšnje delo kot samostojni podjetniki po višji ceni. Ali pa visoko usposobljeni specialisti izvajajo enostavne posege v zasebni praksi. Zakaj bi obsojali? Vsak gre tja, kjer mu je bolje. Javni sistem se ni prilagodil, ni postal tak kot v Avstriji ali Skandinaviji, politika ni naredila nič, dokler je bil še čas.
V zadnjem času sta razpadli otroška srčna kirurgija in otroška intenziva v UKC Ljubljana. UKC Maribor je razpadel do te mere, da lahko operirajo samo še nujne bolnike. Praznih je 80 (!) zdravniških delovnih mest. Zdravniki manjkajo tudi v drugih bolnišnicah. V UKC Ljubljana so v delnih zaposlitvah, torej na pol odsotni okulisti in kirurgi plastiki. Morda še kdo. Središče njihovega zanimanja je v zasebnem.
Javne bolnišnice so civilizacijska pridobitev. Vse razvite evropske države imajo javne univerzitetne (klinične) bolnišnice, v katerih so zaposleni najboljši zdravniki, kot dopolnitev pa zasebno ambulantno prakso in manjše zasebne specializirane sanatorije. Slovenija gre drugo pot. Ko bodo zdravniki zapustili naša klinična centra in druge velike bolnišnice, bo sistem zares razpadel. Zdaj zdravniki odhajajo. Prižgati bi se moral najglasnejši alarm.
