Komu je mar za dostojne pokojnine
Za nepriljubljene poteze, kot je daljšanje delovne dobe in zvišanje upokojitvene starosti, mora pogled seči dlje kot le do naslednjih volitev.
Odpri galerijo
Foto Blaz Samec
Materialni položaj starejših je v Sloveniji v primerjavi z zaposlenimi slabši kot v povprečju EU, ugotavljajo na Urad za makroekonomske analize in razvoj (Umar) v svoji zadnji publikaciji o tem, kako država izpolnjuje zaveze evropskega socialnega stebra. Ob upokojitvi se dohodkovni položaj posameznika poslabša, tako razmerje mediane razpoložljivega dohodka starejših in mlajših od 65 let kot agregatno nadomestitveno razmerje pri pokojninah (kakšen delež plače predstavljajo pokojnina) sta nižji, kot je evropsko povprečje. Tudi v državi se razmerje med neto plačo in neto pokojnino slabša. Vzroki za to niso enoznačni in ne ves čas enaki, končni rezultat pa je – da za marsikoga pomeni konec aktivnega obdobja tudi znaten padec življenjskega standarda.
Drugi zelo pomemben vidik, povezan s pokojninsko blagajno, pa je, kot opozarja tudi Umar, da so zadnje spremembe pokojninske zakonodaje vplivale na dostojnost pokojnin, niso pa vključile parametrov vzdržnosti. Projekcije kažejo, da se bodo izdatki za pokojnine, če obveljajo sedanje politike, povečale s sedanjih nekoliko več kot 10 odstotkov BDP na 16 v letu 2070, kar naj bi bila druga največja rast med članicami EU.
Strokovnjaki vse mogočih mednarodnih institucij že več let ponavljajo, da prej ko bo država pripravila celovitejšo reformo, prilagojeno demografski sliki, po kateri se bo leta 2050 število upokojencev in zaposlenih izenačilo, bolj bo postopna in manj boleča. Pri tem imamo v Sloveniji kar velik problem. Vse stranke imajo rade fraze v slogu »Kdor je v pokojninsko blagajno vplačeval več, mora imeti višjo pokojnino«, a je velika večina novel po pokojninski reformi leta 2012 uvajala le parcialne socialne korektive, zdaj eni, zdaj drugi skupini. Vlagatelji predlogov so se vsakokrat trkali po prsih, komu je njihov popravek izboljšal položaj, prav veliko besed o vzdržnosti blagajne pa niso izgubljali. Politični potencial upokojencev je pač zelo velik in vsi upajo, da bodo zahvalo za njim naklonjene geste dobili na volišču. Za nepriljubljene poteze, kot je daljšanje delovne dobe in zvišanje upokojitvene starosti, kar bo reforma zahtevala, pa mora pogled seči dlje kot le do naslednjih volitev.
Drugi zelo pomemben vidik, povezan s pokojninsko blagajno, pa je, kot opozarja tudi Umar, da so zadnje spremembe pokojninske zakonodaje vplivale na dostojnost pokojnin, niso pa vključile parametrov vzdržnosti. Projekcije kažejo, da se bodo izdatki za pokojnine, če obveljajo sedanje politike, povečale s sedanjih nekoliko več kot 10 odstotkov BDP na 16 v letu 2070, kar naj bi bila druga največja rast med članicami EU.
Strokovnjaki vse mogočih mednarodnih institucij že več let ponavljajo, da prej ko bo država pripravila celovitejšo reformo, prilagojeno demografski sliki, po kateri se bo leta 2050 število upokojencev in zaposlenih izenačilo, bolj bo postopna in manj boleča. Pri tem imamo v Sloveniji kar velik problem. Vse stranke imajo rade fraze v slogu »Kdor je v pokojninsko blagajno vplačeval več, mora imeti višjo pokojnino«, a je velika večina novel po pokojninski reformi leta 2012 uvajala le parcialne socialne korektive, zdaj eni, zdaj drugi skupini. Vlagatelji predlogov so se vsakokrat trkali po prsih, komu je njihov popravek izboljšal položaj, prav veliko besed o vzdržnosti blagajne pa niso izgubljali. Politični potencial upokojencev je pač zelo velik in vsi upajo, da bodo zahvalo za njim naklonjene geste dobili na volišču. Za nepriljubljene poteze, kot je daljšanje delovne dobe in zvišanje upokojitvene starosti, kar bo reforma zahtevala, pa mora pogled seči dlje kot le do naslednjih volitev.
