Kri v žilah

Vlada je ožilje ranjenega gospodarstva in – za zdaj precej manj prizadetega – prebivalstva priključila na tri milijarde evrov vredno transfuzijo. Kri v telo prihaja, ko nihče z gotovostjo ne more napovedati trajanja in moči pandemije, njenega vpliva na podjetja in gospodinjstva ter s tem potrebne državne intervencije. Negotovost povečujejo nesoglasja v zdravniškem konziliju – med evropskimi državami glede načinov financiranja krize. Zato države, tudi Slovenija, sprejemajo milijardne pakete pomoči brez povsem jasnih odgovorov glede virov financiranja.

Državni zbor bo v sredo obravnaval predlog zakona za blaženje posledic epidemije. Večina ukrepov v predlogu je smiselnih ter so pravilno usmerjeni v ohranjanje delovnih mest in likvidnosti podjetij. Omenimo državna plačila prispevkov in nadomestil čakajočim na delo, plačilo prispevkov zaposlenim, ki delajo, poroštva za odlog plačil kreditov, oprostitve nekaterih davkov.

Zakon na več mestih zaradi hitrosti pripravljanja ni jasen. Delno se bo zmeda verjetno zmanjšala v parlamentarni proceduri z amandmaji. Zakon seveda omogoča tudi izkoriščevalsko dobičkarstvo. Ni malo samozaposlenih – ne vsi! –, ki izigravajo zakonodajo, prikazujejo nižje dohodke od realnih, da so upravičeni do višjih otroških dodatkov, socialnih transferjev, brezplačnega vrtca … Mnogi bodo tudi v tem zakonu videli svojo priložnost. A bolj kot tega zakona, ki bo veljal dva ali tri mesece, je to težava večletne prakse. Poleg tega zaradi nekaterih ne morejo biti kaznovani vsi samozaposleni, ki jim država res mora pomagati.



Ne le samozaposlenim, vlada predlaga dodatke tudi upokojencem, študentom, velikim družinam, prejemnikom denarne socialne pomoči, verskim uslužbencem, kmetom. Tega ukrepa Janševe vlade se ne bi sramovala niti Levica. To so tudi populistični ukrepi. Denimo: nedvomno so slovenske pokojnine nizke, a upokojence epidemija za zdaj finančno ni prizadela. Podobno lahko ugotovimo tudi za velike družine ...

Medtem ko se je vlada tudi v dobrih časih s sindikati, občinami in drugimi ostro pogajala za nekaj deset milijonov evrov, se je vrednost sedanjega paketa v enem tednu napihnila za milijardo evrov – z dveh na tri milijarde evrov. V enem tednu je vlada dodala za deset odstotkov proračuna ukrepov. Pri tem je res, da tudi v drugih državah obsegi reševalnih pasov rastejo eksponentno z dneva v dan in Slovenija pri tem ni izjema. Še vedno pa je tudi res, da brezplačnih kosil ni. In tudi za to kosilo bo izdan račun. Tega bi utegnilo plačati več ljudi, kot jih bo po novem zakonu deležnih dodatkov.



Čeprav je treba po krizi zaradi koronavirusa udariti z najmočnejšimi finančnimi topovi, je treba strelivo porabljati gospodarno in čim bolj ciljano. Kri mora teči v žilo, ne mimo. Dodatki, subvencije in drugo financiranje prebivalstva bi moralo ustvarjati multiplikativne učinke ter spodbujati zasebno potrošnjo in gospodarstvo. Bolj kot nepogojni dodatki določenim skupinam volivcev bi bilo smiselno po končanju epidemije vsem izplačati pokrizni dodatek, namenjen zgolj nakupom domačih izdelkov ali storitev, sofinancirati letovanje slovenskih družin v slovenskih turističnih zmogljivostih, izdatnejše subvencionirati naložbe v energetske sanacije in druge naložbe gospodinjstev, ki pripomorejo k čistejšemu okolju, znižati DDV …

Vse to so možni ukrepi za drugi paket. V tem bodo spet nujni ukrepi za zagotavljanje likvidnosti podjetij in tudi za preprečevanje plačilne nediscipline, denimo z odkupom terjatev. Z novim paketom pa bo treba razmišljati tudi o izhodu iz epidemije; kako varno in čim hitreje zagnati gospodarstvo, pomagati najbolj prizadetim sektorjem ter spodbuditi zasebno porabo. Torej, kako pognati kri po žilah Slovenije.