Na južni strani Karavank

Zakaj povprečni Hans v Celovcu zasluži dvakrat več kot povprečni Janez v Mariboru?
Fotografija: Karikatura: Marko Kočevar
Odpri galerijo
Karikatura: Marko Kočevar

Slovenija – kljub zadnje čase nekaj hitrejši gospodarski rasti – še vedno za šestino zaostaja za evropskim povprečjem plač in razvitosti. V prihodnjih letih se bomo povprečju Unije vsaj malo približali že zaradi brexita in odhoda bogatih Britancev. A to ne pomeni, da bo letvica kaj bistveno nižja. Skupaj z nami tekmujejo tudi prebivalci novih držav Unije, na čelu s Čehi, Slovaki, Estonci, Poljaki, ki si prav tako želijo višjega standarda – in so v zadnjih letih, s povprečno 30-odstotnim zvišanjem plač, tudi precej uspešnejši od nas.

A raje se primerjamo z boljšimi. Zakaj povprečni Hans v Celovcu na mesec zasluži še enkrat več kot povprečni Janez na Jesenicah ali v Mariboru? Glavni vzrok za to je precej večja produktivnost v severni sosedi, ki ne glede na menjave oblasti in politične zdrahe deluje kot robustna, dobro organizirana družba konsenza.

Večina najrazvitejših držav sveta z najvišjimi plačami in življenjskim standardom je majhnih, z manj kot desetimi milijoni prebivalcev. To so Švica, Norveška, Danska, Švedska, Islandija, Luksemburg, Avstrija, Singapur, če naštejemo le nekatere. Majhne države so prilagodljivejše, bolj obvladljive in socialno povezane. Zgoraj naštete se ponašajo tudi z dobrimi in kredibilnimi institucijami, nizko stopnjo korupcije, urejenim pravosodjem, učinkovito državno upravo in veliko produktivnostjo svojih gospodarstev.

To so tudi glavni vzroki, da so po razvitosti in blaginji daleč pred nami – in hkrati tudi priporočila Šarčevi vladi, kje ji je poprijeti, da v Sloveniji naredi tisto ključno razliko med polomom ter večjo razvitostjo in blaginjo države in državljanov. Ključno je, da si vlada trdno postavi strateški cilj – dohitevanje in preseganje povprečja razvitosti EU – in ga podpre s pravimi ukrepi. Zdaj, na začetku mandata, je pravi čas za to, pozneje bo morda že prepozno.