Naloga še zdaleč ni opravljena

Izkazalo se je, da ljudje medijem, ki spoštujejo svoje novinarsko poslanstvo, v času izrednih razmer še vedno in kljub vsem kritikam zaupajo.
Fotografija: Razkuževanje prostorov v DZ. FOTO: Voranc Vogel
Odpri galerijo
Razkuževanje prostorov v DZ. FOTO: Voranc Vogel

»Predstavnike medijev prosimo, naj se ne zadržujejo v bližini infekcijske klinike, saj motijo dostop in redno delo bolnišnice.«

»Prosimo vas, da v prihodnje ne motite delovnih procesov v posameznih izobraževalnih ustanovah, kot se je to zgodilo včeraj pred eno od ljubljanskih osnovnih šol, kjer ste z 'bivakiranjem' pred njo med zaposlenimi in učenci ustvarili nemalo panike, in to kljub temu da v tej osnovni šoli učiteljica, ki je bila včeraj testirana na koronavirus (rezultati so pokazali, da NI okužena), sploh ni zaposlena.«

Omenjeni sporočili sta na slovenske medije v preteklih dneh naslovila Univerzitetni klinični center Ljubljana in ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Za pojasnilo – na infekcijski kliniki kliničnega centra je ležal prvi okuženi z novim koronavirusom, na eni od ljubljanskih osnovnih šol uči žena okuženega. Opozorili oziroma prošnji nam – katerim medijem sta dejansko namenjeni, najbrž ve vsak sam – gotovo ne moreta biti v ponos, a omemba ni namenjena tovrstni kritiki. Gre preprosto za to, da moramo mediji, če želimo postavljati ogledalo družbi, najprej sami stopiti predenj.

Novice o širjenju takrat še skrivnostnega koronavirusa, ki so ga na Kitajskem odkrili decembra lani, so v slovenski medijski prostor pronicale počasi. Prvi so bili večje pozornosti deležni oboleli Slovenci na križarki, zasidrani pred japonsko obalo, potem ko se je konec tedna razkrila resnost težav v sosednji Italiji, pa je virus zasedel naslovnice vseh slovenskih medijev.

Policijska in zdravstvena kontrola na mejnem prehodu Vrtojba. FOTO: Voranc Vogel
Policijska in zdravstvena kontrola na mejnem prehodu Vrtojba. FOTO: Voranc Vogel


Obveščanje ljudi o virusu, ki je v nekaj tednih ohromel ves politični, gospodarski, kulturni svet, pomeni nedvomno eno večjih preizkušenj. Mediji smo že nekaj let prisiljeni v sobivanje z različnimi platformami, socialnimi omrežji, forumi, ki počasi prevzemajo funkcijo »poročanja« in razlage družbeno relevantnih stvari. Samooklicani strokovnjaki delijo pravne, medicinske in druge vrste nasvetov, troli, nemalokrat politično sponzorirani, oportunistično rišejo realnost sveta, kot jim je pogodu. Četudi ima
ta z resničnostjo in resnico malo ali sploh nič skupnega.

Za slikanje takšne realnosti-po-meri je prišla prav tudi skrivnostna bolezen s Kitajske, a panika, ki se je nekaj dni pospešeno širila po tovrstnih alternativnih kanalih, večjih posledic, razen morda kakšnega uspešnejšega dne za trgovce, ni prinesla. Večina tradicionalnih medijev, enotnih v tem, da pomirijo ljudi, so pošiljali nedvoumna sporočila, da je panika, ki morda lahko povzroči še več težav kot virus, odveč. Panike seveda ne velja enačiti z odgovornim ravnanjem, h kateremu smo vsi zavezani.

Izkazalo se je, in to potrjujejo podatki o prodanih nakladah, gledanosti in obisku spletnih vsebin, da ljudje medijem, ki spoštujejo svoje novinarsko poslanstvo, v času izrednih razmer še vedno in kljub vsem kritikam zaupajo. Da naj širijo navodila za omejevanje okužbe, je medije pozval tudi novi predsednik vlade, ki prezira do nekaterih med njimi pogosto ne skriva. Delo in s tem tudi obveščanje, ozaveščanje in pojasnjevanje, ne zgolj štetje opravljenih testiranj, število okuženih ter prej ali slej verjetno tudi mrtvih, še zdaleč ni končano. Okuženi so deležni groženj, zaradi nasprotovanj okolice so se nekateri bali vrniti domov. Dvomljivih pogledov so deležni naši zahodni sosedje in ljudje azijskega rodu. Tovrstna nesprejemljiva ravnanja pogosto poganja strah, tega pa nevednost. Ne, naloga še zdaleč ni opravljena.

Bolezen bo glede na sedanje napovedi za seboj pustila pogorišče in za medije ne bo nič drugače. Oglasni prihodki, vezani na dogodke, ki so drug za drugim odpovedani, so usahnili čez noč, pojavijo se lahko težave z distribucijo, prenosi ... A iz krize pogosto zraste kaj novega, boljšega. Kriza, ki na medijskem trgu traja že desetletja, je pred leti na kolena spravila tudi enega najuglednejših časopisov na svetu The New York Times. Število zaposlenih se je zmanjševalo, vrednost podjetja je strmo padala, a danes, nekaj let pozneje, ima rekordno število zaposlenih. Kaj se je zgodilo? Med drugim se je »zgodil« Donald Trump in ameriška javnost je presenečeno ugotovila, da je spletna mašinerija anonimnežev preglasila preverjene, verodostojne in resnične informacije. Ugotovili so, da te še kako potrebujejo.

Preberite še: