Ne glejmo stran, a tudi ne obsojajmo!
V primeru družinskih tragedij niso samo žrtve žrtve, temveč so žrtve kdaj tudi storilci.
Odpri galerijo
Nasilje: poglejmo mu v oči. FOTO: Blaž Samec/Delo
V naravi ljudi je, da se bolj kot za svoje zanimamo za tuje težave. Najbrž zato, ker so potem naše videti manjše. V naravi ljudi je tudi, da svoja dejanja opravičujemo, tuja obsojamo. Hujše ko je dejanje, ki ga kdo zagreši, težje besede najdemo zanj. In tovrstne tematike nam kar ne zmanjka …
Četudi krvavih dogodkov statistično ni toliko več, po odzivu kliče vse bolj srhljiva narava zločinov. Trojni umori, uboji in samomori, obračuni s kladivi, sekirami, streljanje, znašanje nad šibkejšimi, starejšimi, ustrahovanje, poniževanje, maščevanje, prelivanje krvi pred očmi otrok … Korist, ljubosumje, izguba službe, strah pred osamljenostjo ali pa zgolj strah pred izgubo ugleda – zaradi vsega tega ljudje obračunavajo z najbližjimi. Sorodniki, okolica, sodelavci … gledajo stran, ker se ne želijo vmešavati v tuje zadeve. Se ne spodobi. A kadar človek, pri nas je to najpogosteje ženska, obleži v krvi ali celo konča v plamenih, je prepozno za »spodobne« ugotovitve, da bi že prej morali kaj reči, kam poklicati, opozoriti, saj se navadno nalaga leta … A večina lažje glasno obsoja. Predvsem potem, ko je prepozno. Največkrat storilce, kdaj pa tudi žrtve …
Samo lani so našo državo pretresli trije trojni umori: v Gerečji vasi pri Ptuju je moški na božični dan pred otrokom vzel življenje partnerki, nato še njenim staršem, novembra so na Jančah ugasnila štiri življenja – tudi storilec si ga je vzel, poleti pa je mladenič v Škocjanu pri Domžalah vzel nož in obračunal s starima staršema in stricem.
Ni preprosto govoriti o tem, koliko morda tudi žrtev prispeva k nasilju ali k tragičnim izidom, pravi psiholog dr. Peter Umek. A nihče ne more in ne sme dvigniti roke nad tistega, ki mu »v nekem smislu povzroča težave«. Vse te zgodbe se tudi ne zgodijo nenadoma in nepričakovano. Vse imajo svojo zgodovino nasilja in nerešenih konfliktov. Ki enkrat počijo.
Lahko se vprašamo, kakšni so ljudje, ki vzamejo življenje drugemu. Kot se lahko vprašamo tudi, kakšen je bil tisti, ki ga je vzel sebi. Ne gre pa nikogar obsojati. Namesto tega pomislimo, da je morda tudi storilec potreboval pomoč. Ali kot pravi dr. Umek: »Niso samo žrtve žrtve. Žrtve so kdaj tudi storilci.«
Četudi krvavih dogodkov statistično ni toliko več, po odzivu kliče vse bolj srhljiva narava zločinov. Trojni umori, uboji in samomori, obračuni s kladivi, sekirami, streljanje, znašanje nad šibkejšimi, starejšimi, ustrahovanje, poniževanje, maščevanje, prelivanje krvi pred očmi otrok … Korist, ljubosumje, izguba službe, strah pred osamljenostjo ali pa zgolj strah pred izgubo ugleda – zaradi vsega tega ljudje obračunavajo z najbližjimi. Sorodniki, okolica, sodelavci … gledajo stran, ker se ne želijo vmešavati v tuje zadeve. Se ne spodobi. A kadar človek, pri nas je to najpogosteje ženska, obleži v krvi ali celo konča v plamenih, je prepozno za »spodobne« ugotovitve, da bi že prej morali kaj reči, kam poklicati, opozoriti, saj se navadno nalaga leta … A večina lažje glasno obsoja. Predvsem potem, ko je prepozno. Največkrat storilce, kdaj pa tudi žrtve …
Samo lani so našo državo pretresli trije trojni umori: v Gerečji vasi pri Ptuju je moški na božični dan pred otrokom vzel življenje partnerki, nato še njenim staršem, novembra so na Jančah ugasnila štiri življenja – tudi storilec si ga je vzel, poleti pa je mladenič v Škocjanu pri Domžalah vzel nož in obračunal s starima staršema in stricem.
Ni preprosto govoriti o tem, koliko morda tudi žrtev prispeva k nasilju ali k tragičnim izidom, pravi psiholog dr. Peter Umek. A nihče ne more in ne sme dvigniti roke nad tistega, ki mu »v nekem smislu povzroča težave«. Vse te zgodbe se tudi ne zgodijo nenadoma in nepričakovano. Vse imajo svojo zgodovino nasilja in nerešenih konfliktov. Ki enkrat počijo.
Lahko se vprašamo, kakšni so ljudje, ki vzamejo življenje drugemu. Kot se lahko vprašamo tudi, kakšen je bil tisti, ki ga je vzel sebi. Ne gre pa nikogar obsojati. Namesto tega pomislimo, da je morda tudi storilec potreboval pomoč. Ali kot pravi dr. Umek: »Niso samo žrtve žrtve. Žrtve so kdaj tudi storilci.«
