Nenavadni pogled slovenskega kameleona

Slovenska stvarnost te hočeš nočeš spravi v slabo voljo.
Fotografija: Pri nas je še vedno prevladujoč pogled nazaj. Foto Jože Suhadolnik
Odpri galerijo
Pri nas je še vedno prevladujoč pogled nazaj. Foto Jože Suhadolnik

Če se človek vrne v Slovenijo tik pred aprilsko-majskimi prazniki iz kanadskih, torej povsem drugačnih zemljepisnih, predvsem pa miselnih, kulturnih, ekonomskih in političnih meridianov, ga slovenska stvarnost hočeš nočeš spravi v slabo voljo.

27. april in 1. maj sta še vedno predvsem priložnost za ideološko obstreljevanje, vedno znova so na mizi identični argumenti in protiargumenti ene in druge strani, povsem jalova debata praviloma traja kakšna dva tedna, dokler počasi ne zvodeni in se pojavi kakšna druga obletnica tega ali onega dogodka iz sredine prejšnjega stoletja. To je klasičen vzorec, ki se ponavlja že skoraj tri desetletja, in nič ne kaže, da bo kaj drugače leta 2020. Ali pa leta 2030.

Ob kratkem obisku Kanade si je sicer težko ustvariti celovito mnenje, vendar tam nedvomno vlada povsem drugačna atmosfera. Ki seveda ni idealna, še zlasti v velemestih zna biti življenjski tempo precej hud, čeprav daleč od standardov, ki veljajo onkraj meje v ZDA. Zagotovo pa je na vsakem koraku čutiti svojevrsten vitalizem, pogled je uprt v sedanjost in prihodnost, o preteklosti je seveda mogoče razpravljati, vendar se z njo nihče ne obremenjuje. Seveda lahko takšno držo kdo označi tudi za naivno in nereflektirano prostodušnost ozkih dimenzij in nizkih horizontov, vendar se pri tem postavlja vprašanje, ali imamo zaradi večnega recikliranja enih in istih zgodovinskih in ideoloških tem pri nas res kakšen civilizacijski presežek ali pa gre zgolj za izčrpavajoč duhamorni maraton, brez cilja in brez zmagovalca.

Tudi Kanadčani bi seveda brez težav našli veliko polemičnih tem, tako zgodovinskih kot aktualnih. Začenši z osvajanji v 17. stoletju, izrinjanju avtohtonih narodov in njihovega današnjega položaja, ki je sicer formalno urejen skoraj zgledno, pa vendarle gre za ostanke ostankov teh ljudstev. Tukaj je še večno rivalstvo med angleško in francosko govorečimi pa vprašanje monarhije ali republike, predvsem pa urejanje odnosov v narodnostno, rasno in versko izredno pisani populaciji. V državi živijo pripadniki več kot dvesto različnih narodov, v nekaterih velikih mestih delež priseljencev že dosega petdeset odstotkov, v prihodnjih dveh desetletjih bi lahko ta delež veljal že za vso državo. Ker za veliko večino migrantov predstavlja angleščina edini občevalni jezik, bi se prav lahko zgodilo, da bo francoščina kmalu le še eden od manjšinskih jezikov, zato se napetosti v Quebecu stopnjujejo. Nič manjša nevarnost ni getoiziranje posameznih etničnih skupnosti, ki sicer navzven ne nastopajo sovražno ali odklonilno, zato pa z distanco ali brezbrižnostjo.



O teh in številnih drugih vprašanjih v Kanadi seveda razpravljajo, pogosto tudi zelo glasno in ostro, ampak nikoli polemike ne prerastejo v usodne zamere, še manj v kakšno nacionalno travmo. Predvsem pa se jim zdi povsem odveč trošiti čas in energijo za interpretacijo zgodovinskih dogodkov, historična dejstva, tudi tista zelo neprijetna, so znana, vsakdo si lahko na njihovi podlagi ustvari lastno mnenje, zato sapienti sat. Pametnemu zadošča. Evropa je, kar se tega tiče, drugačna, kar ni nujno nekaj slabega, v slogu kameleona, ki lahko s svojim parom oči sočasno gleda v dve smeri, se ves čas ozira naprej in nazaj. Vendar je pri slovenskem kameleonu nastala deformacija, gledamo bolj ali manj le še nazaj, zazrtost v preteklost pa je prerasla v vsesplošno obsesijo.

V Sloveniji nam ni uspelo zarisati osnovne fizionomije državnosti, vključno z odnosom do zgodovine in doseganjem minimalnega konsenza, kar bi pomenilo, da zapremo to poglavje in se posvetimo prihodnosti. Do neke mere je to tudi posledica inercije, trdovratnosti določene politične mitologije, pa tudi načrtnih manipulacij posameznih krogov, vendar gre verjetno tudi za refleks izgubljenosti, ko se narod prvič v svoji zgodovini znajde kot samostojen subjekt sredi neznanega sveta. Sovražnik ni več jasno razviden (mnogi ga sicer vidijo na vsakem koraku), svet ni črno-bel, prioritete so zamegljene, orientacija otežena in v takšnem, deloma paranoičnem stanju se vedno znova vrnemo v varno preteklost, kjer je – seveda za vsako stran drugače – vse kristalno jasno.

Še pred desetletjem ali dvema bi lahko računali, da je to proces, ki bo prej ali slej izzvenel, ko se bodo pač poslovile starejše generacije. Zdaj je že jasno, da so v to igro vključene tudi mlade in najmlajše generacije, ki so zavzele svoje mesto na ideoloških okopih. Nekateri pa se preprosto ne morejo sprijazniti s tem, da se pri vsakem, še tako prozaičnem družbenem vprašanju sproži povsem iracionalna ideološka vojna, zato odidejo. In pristanejo tudi v Kanadi. Kjer lahko začuda delujejo na povsem drugačen način, redko ali nikoli se ne ubadajo z ideologijo, zgodovino ali političnimi analizami in za vsakim novim družbenim fenomenom ali spremembo ne vidijo grožnje. Seveda lahko to označimo tudi kot izolirano samozadovoljno in samozadostno eksistenco, ki se ne meni za svet, vendar je verjetno prisoten tudi osvobajajoč občutek, ko se znebiš balasta večnega premlevanja takšnih in drugačnih zgodovinskih travm in hipotek, saj tudi to ni posebej zabavno življenjsko poslanstvo.

Vsi se seveda ne bomo izselili, če vam čas in finance omogočajo, pa se je morda primerno ob določenih praznikih umakniti v tujino, saj se s tem izognete povsem nepotrebnim napetostim in razpravam. Recimo ob 8. februarju, ali je kultura pri nas res tik pred propadom, ali je bila 27. aprila ustanovljena Protiimperialistična ali Osvobodilna fronta, 1. maja pa vam ni treba na mitingih poslušati uradnih govorov milijonarjev, ki vehementno razlagajo, da se pravzaprav počutijo proletarce. 25. december je za nekatere zgolj poganski praznik, ki so si ga nesramno prisvojili kristjani, 31. oktober, dan reformacije, so si izmislili nasprotniki katoličanov, še 25. junij, dan državnosti in 26. december, dan samostojnosti in enotnosti, sta za nekatere dneva, bolj primerna za komemoracije kot za proslavljanje, saj nam je bilo menda v nekdanji državi bolje. Tudi teh dilem v Kanadi ni, tam imajo na nacionalni ravni na leto le štiri dela proste praznične dni in nobeden od njih ni sporen. Da bo zmeda popolna, tudi delavski praznik tam ni 1. maja, temveč prvi ponedeljek v septembru. Obupno dolgočasna država, skoraj ni teme, ob kateri bi si človek grizel nohte ali pošteno nahrulil svojega smrtnega ideološkega sovražnika. In vendar se v Kanado vsako leto priseli četrt milijona ljudi iz vsega sveta (številka bi bila vsaj desetkrat višja, če bi ugodili vsem prošnjam), iz Slovenije pa se jih petnajst tisoč izseli.