Odstranjeni policist
Obračun hrvaške države z organiziranim kriminalom ni bil nikoli dovoljen.
Odpri galerijo
FOTO: Primož Zrnec/Delo
Začelo se je pred dnevi z objavo nenavadnih fotografij podpredsednika hrvaške vlade Tomislava Tolušića. Bilo je očitno, da to niso niti posnetki ministra z družinskega slavja niti njegova sporočila z na novo preoranih slavonskih ravnic. Na fotografijah Tolušić, udobno sedeč v fotelju, z eno roko smrka kokain in z drugo objema napol oblečeno gospo, najverjetneje žensko na poziv. Hrvaške obveščevalne službe so ocenile, da je to ponaredek in fotomontaža.
Kljub temu so vprašanje fotografij uvrstili na dnevni red sestanka ožjega kabineta hrvaškega predsednika vlade. Takoj zatem je notranji minister Davor Božinović sporočil, da je to dejanje, katerega cilj je destabilizacija politike in hrvaške vlade.
Sodeloval sem z različnimi notranjimi ministri, najprej z Ivanom Penićem, Šimetom Lučinom in pozneje, ko sva vodila veleposlaništvi svojih držav, spoznal tudi sedanjega ministra Božinovića. Vedno je bil v sodbah zadržan in redkobeseden. Zato sem njegovo sodbo o fotografijah in spodkopavanju stabilnosti države razumel dobesedno. Kot sporočilo, da se v hrvaško politiko vračajo znani načini obračunavanja in groženj.
Da bi razumeli vsebino Božinovićeve ocene, se moramo vrniti vsaj dve leti nazaj, v noč s tretjega na četrti april leta 2016. Rop, ki so ga neznani storilci zagrešili v zgodnjih jutranjih urah, bi bil zgolj del življenja velikega mesta in nova naloga za preiskovalce, če ne bi bilo nekaj motečih podrobnosti.
Oropali so pisarno načelnika uprave za organizirani kriminal pri policijski upravi Zagreb, izpraznili trezor in iz njega pobrali skoraj 400.000 evrov gotovine in dva kilograma zlata. Pa vendar vzrok za vlom ni bil v gotovini in zlatu, temveč v podatku, ki so ga najprej hoteli prikriti in pozneje po razkritju vseskozi potiskali vstran. V trezorju so bili tudi skrbno urejeni fascikli in pisarniški registratorji, označeni z modro in rdečo barvo, trije trdi diski in 21 ploščkov s podatki. Načelnik je imel, tako lahko sklepamo, zbrano celotno evidenco članov kriminalnih združb, z vsemi njihovimi podatki, znanimi in neznanimi posebnostmi, zdravniki onkologi bi rekli, njihov PET CT, najbolj natančen in zanesljiv posnetek razmer.
V trezorju so bili tudi podatki o spremljanih osebah, izsledki prisluhov, načrti operativnih akcij ter racij in verjetno tudi vrsta dokaznih dokumentov, ki še niso bili predani pravosodnim organom.
Kmalu po tem razkritju so preiskovalci kot vlomilca v glavno pisarno službe za boj proti organiziranemu kriminalu osumili lastnika pisarne, načelnika Željka Dolačkega, največkrat imenovanega Žac.
Najprej so ga suspendirali, nato zaprli. Zamenjani so bili vsi policijski šefi, ki niso verjeli v njegovo krivdo. Imeli so vsaj en razlog za nezaupanje. Dolački namreč ni bil prvič odstranjen z vplivnega policijskega položaja.
Konec leta 1999, tik preden se je na Hrvaškem zamenjala oblast in je nastopila nova vlada socialdemokrata Ivice Račana, je policijski inšpektor Dolački z ozkim krogom sodelavcev v popolni tajnosti zbral in pripravil obseženo obtožnico proti vodstvu organiziranega hrvaškega kriminalnega podzemlja. Zbrani dokazi so prvič neposredno kazali na prepletenost visoke državne politike, tajnih služb, delov policije in pravosodja s šefi organiziranega kriminala.
Zlatko Bagarić, ki je bil v času nekdanje države eden izmed ključnih jugoslovanskih kriminalcev, zbranih in delujočih iz Frankfurta, se je v začetku devetdesetih let vrnil na Hrvaško. Tako kot se je v Srbijo vrnil Željko Ražnjatović - Arkan.
Razlika med njima je bila, da je Arkan takoj sklenil pakt o sodelovanju pri državnem projektu velike Srbije s srbskim predsednikom Slobodanom Miloševićem, Bagarića pa vprašanje velike Hrvaške in doktrina nujnih vojn nista zanimala.
Eden izmed hrvaških ministrov, ki je uresničeval državniško doktrino predsednika Franja Tuđmana, je bil Gojko Šušak. Prav on je spoznal, promoviral in zaščitil novega liderja hercegovske veje hrvaškega organiziranega podzemlja Mladena Naletilića - Tuto, ki je podobno kot Arkan razumel Miloševićeve in Tuđmanove načrte o delitvi Bosne. Da je bila Hrvaška v Jugoslaviji krivično prikrajšana za hrvaški del Bosne in Hercegovine, Srem, del Bačke ter Boko Kotorsko in da morajo vsi ti teritoriji postati del nove hrvaške države. Za dosego tega velikega državnega cilja so bila dovoljena vsa orodja in orožja.
Dolački je z obtožnicami in aretacijami konec leta 1999 razkril usklajeno delovanje visoke hrvaške politike in organiziranega kriminala. Moral je biti suspendiran.
Ključni osumljenci so bili izpuščeni in oproščeni. Obstoječe povezave politike in podzemlja so ostale nedotaknjene. Najprej zato, ker bi njihovo razkritje pojasnilo načine hrvaške privatizacije, še bolj pa zato, ker je bilo takšno sodelovanje vedno uporabno orodje za frakcijske obračune v veliki Tuđmanovi stranki.
Zato razlogov za rop načelnikove blagajne leta 2016 ne gre iskati v ukradeni gotovini in zlatu, temveč v skrbno zloženih in sistematično urejenih fasciklih, ki jih je hranil Dolački. Obračun hrvaške države z organiziranim kriminalom ni bil nikoli dovoljen. Bilo je preveč strahu. Zato je tudi zadnja montaža podpredsednika vlade Tolušića predvsem sporočilo, da se mora ta strah vladajočih ohraniti. Še bolj je opomin predsedniku vlade Andreju Plenkoviću, da se je začel še en velik obračun v visoki hrvaški politiki.
***
Borut Šuklje je svetovalec za področje jugovzhodne Evrope in zahodnega Balkana.
Kljub temu so vprašanje fotografij uvrstili na dnevni red sestanka ožjega kabineta hrvaškega predsednika vlade. Takoj zatem je notranji minister Davor Božinović sporočil, da je to dejanje, katerega cilj je destabilizacija politike in hrvaške vlade.
Sodeloval sem z različnimi notranjimi ministri, najprej z Ivanom Penićem, Šimetom Lučinom in pozneje, ko sva vodila veleposlaništvi svojih držav, spoznal tudi sedanjega ministra Božinovića. Vedno je bil v sodbah zadržan in redkobeseden. Zato sem njegovo sodbo o fotografijah in spodkopavanju stabilnosti države razumel dobesedno. Kot sporočilo, da se v hrvaško politiko vračajo znani načini obračunavanja in groženj.
Da bi razumeli vsebino Božinovićeve ocene, se moramo vrniti vsaj dve leti nazaj, v noč s tretjega na četrti april leta 2016. Rop, ki so ga neznani storilci zagrešili v zgodnjih jutranjih urah, bi bil zgolj del življenja velikega mesta in nova naloga za preiskovalce, če ne bi bilo nekaj motečih podrobnosti.
Oropali so pisarno načelnika uprave za organizirani kriminal pri policijski upravi Zagreb, izpraznili trezor in iz njega pobrali skoraj 400.000 evrov gotovine in dva kilograma zlata. Pa vendar vzrok za vlom ni bil v gotovini in zlatu, temveč v podatku, ki so ga najprej hoteli prikriti in pozneje po razkritju vseskozi potiskali vstran. V trezorju so bili tudi skrbno urejeni fascikli in pisarniški registratorji, označeni z modro in rdečo barvo, trije trdi diski in 21 ploščkov s podatki. Načelnik je imel, tako lahko sklepamo, zbrano celotno evidenco članov kriminalnih združb, z vsemi njihovimi podatki, znanimi in neznanimi posebnostmi, zdravniki onkologi bi rekli, njihov PET CT, najbolj natančen in zanesljiv posnetek razmer.
V trezorju so bili tudi podatki o spremljanih osebah, izsledki prisluhov, načrti operativnih akcij ter racij in verjetno tudi vrsta dokaznih dokumentov, ki še niso bili predani pravosodnim organom.
Kmalu po tem razkritju so preiskovalci kot vlomilca v glavno pisarno službe za boj proti organiziranemu kriminalu osumili lastnika pisarne, načelnika Željka Dolačkega, največkrat imenovanega Žac.
Najprej so ga suspendirali, nato zaprli. Zamenjani so bili vsi policijski šefi, ki niso verjeli v njegovo krivdo. Imeli so vsaj en razlog za nezaupanje. Dolački namreč ni bil prvič odstranjen z vplivnega policijskega položaja.
Konec leta 1999, tik preden se je na Hrvaškem zamenjala oblast in je nastopila nova vlada socialdemokrata Ivice Račana, je policijski inšpektor Dolački z ozkim krogom sodelavcev v popolni tajnosti zbral in pripravil obseženo obtožnico proti vodstvu organiziranega hrvaškega kriminalnega podzemlja. Zbrani dokazi so prvič neposredno kazali na prepletenost visoke državne politike, tajnih služb, delov policije in pravosodja s šefi organiziranega kriminala.
Zlatko Bagarić, ki je bil v času nekdanje države eden izmed ključnih jugoslovanskih kriminalcev, zbranih in delujočih iz Frankfurta, se je v začetku devetdesetih let vrnil na Hrvaško. Tako kot se je v Srbijo vrnil Željko Ražnjatović - Arkan.
Razlika med njima je bila, da je Arkan takoj sklenil pakt o sodelovanju pri državnem projektu velike Srbije s srbskim predsednikom Slobodanom Miloševićem, Bagarića pa vprašanje velike Hrvaške in doktrina nujnih vojn nista zanimala.
Eden izmed hrvaških ministrov, ki je uresničeval državniško doktrino predsednika Franja Tuđmana, je bil Gojko Šušak. Prav on je spoznal, promoviral in zaščitil novega liderja hercegovske veje hrvaškega organiziranega podzemlja Mladena Naletilića - Tuto, ki je podobno kot Arkan razumel Miloševićeve in Tuđmanove načrte o delitvi Bosne. Da je bila Hrvaška v Jugoslaviji krivično prikrajšana za hrvaški del Bosne in Hercegovine, Srem, del Bačke ter Boko Kotorsko in da morajo vsi ti teritoriji postati del nove hrvaške države. Za dosego tega velikega državnega cilja so bila dovoljena vsa orodja in orožja.
Dolački je z obtožnicami in aretacijami konec leta 1999 razkril usklajeno delovanje visoke hrvaške politike in organiziranega kriminala. Moral je biti suspendiran.
Ključni osumljenci so bili izpuščeni in oproščeni. Obstoječe povezave politike in podzemlja so ostale nedotaknjene. Najprej zato, ker bi njihovo razkritje pojasnilo načine hrvaške privatizacije, še bolj pa zato, ker je bilo takšno sodelovanje vedno uporabno orodje za frakcijske obračune v veliki Tuđmanovi stranki.
Zato razlogov za rop načelnikove blagajne leta 2016 ne gre iskati v ukradeni gotovini in zlatu, temveč v skrbno zloženih in sistematično urejenih fasciklih, ki jih je hranil Dolački. Obračun hrvaške države z organiziranim kriminalom ni bil nikoli dovoljen. Bilo je preveč strahu. Zato je tudi zadnja montaža podpredsednika vlade Tolušića predvsem sporočilo, da se mora ta strah vladajočih ohraniti. Še bolj je opomin predsedniku vlade Andreju Plenkoviću, da se je začel še en velik obračun v visoki hrvaški politiki.
***
Borut Šuklje je svetovalec za področje jugovzhodne Evrope in zahodnega Balkana.
