Okoli poln, znotraj prazen?

Največji jedrski sili tako malo stikov, kakor jih imata zdaj, nista imeli niti v najbolj vročih časih prejšnje hladne vojne.
Fotografija: Donald Trump in Vladimir Putin FOTO: Dmitri Lovetsky/AP
Odpri galerijo
Donald Trump in Vladimir Putin FOTO: Dmitri Lovetsky/AP

Odločitev je padla. V severni sosedi ne poskakujejo od navdušenja, ker si ameriški predsednik Donald Trump in njegov ruski kolega Vladimir Putin, ki je preživel že številne predhodnike sedanjega poglavarja Bele hiše, za svoje prvo resno srečanje z oči v oči nista izbrala Dunaja. Toda novica, da se bosta dan po koncu dveh svetovnih »prvenstev«, nogometnega v Rusiji in Natovega v Bruslju, končno le soočila na nevtralnem terenu v Helsinkih, je dobra. Pa ne zgolj za »izobčenca« Putina, ki ga na Zahodu krivijo za malodane vse, kar gre pri njih narobe, koristil bo tudi med Američani čedalje bolj priljubljenemu Trumpu, ki ga doma sumijo, da ga je na čelo ZDA pripeljal sam Putin.

Čeprav tako v Moskvi kot v Washingtonu že razlagajo, kaj vse se bosta pogovarjala – od povsem zamrzlih medsebojnih odnosov do Sirije, Ukrajine, oboroževalne tekme in podobnih tekočih zadev – nihče ne pričakuje, da bosta sklenila kakšen revolucionaren dogovor. A tudi v mednarodni politiki velja tisto, kar je nekoč ugotavljal veliki filozofski um: forma je pomembnejša od vsebine. Pogovarjanje je nujno zlo mednarodnih odnosov, največji jedrski sili na svetu pa tako malo stikov, kakor jih imata zdaj, nista imeli niti v najbolj vročih časih prejšnje hladne vojne. Če bi se Trumpov predhodnik, ki so mu na lepe oči že vnaprej podelili Nobelovo nagrado za mir, znal pogovarjati, danes nemara sploh ne bi govorili o ukrajinski krizi.

Putin velja na Zahodu za diktatorja, ki mu doma ne sme nihče javno oporekati, a kakor je opozoril Stephen Cohen – eden redkih ameriških analitikov, ki se niso ujeli v past basni o ruskem vmešavanju – tudi ruskemu predsedniku trdo jedro vojaških obveščevalnih krogov ne zaupa povsem. Bojijo se, da se bo tako kot takrat, ko se je v Sloveniji prvič srečal z Georgeem Bushem mlajšim, spet ujel na limanice leporečja svojega sobesednika in pozabil na svoje lastne nacionalne interese. Toda ta skriti ruski dvom ni nič v primerjavi s tem, kar zaradi napovedanega srečanja doma doživlja Trump. »Nikoli v 75-letni zgodovini tovrstnih ameriško-ruskih srečanj še ni imel zaradi tega ameriški predsednik toliko nasprotovanja doma,« je ugotovil profesor Cohen.

Zaradi srečanja, ki bi moralo biti nekaj povsem običajnega, vsekakor pa bolj vsakdanje kakor Trumpovo nedavno dvorjenje poglavarju Severne Koreje, vzbuja veliko nelagodja tudi na stari celini. Zlasti so zaskrbljeni v prestolnici države, ki se obupano muči s tem, da bi se poslovila od Evropske unije. V Združenem kraljestvu niso zaskrbljeni zgolj zato, ker se Trump utegne na Putinovo prošnjo odreči ameriškemu sodelovanju v »protiruskih« vojaških vajah Nata, bojijo se tudi, da bo priznal, da je Krim ruski, in bo ublažil protiruske sankcije. Trump je res že večkrat dokazal, da je zelo nepredvidljiv, a tovrstne bojazni so vsaj toliko utemeljene, kakor so vsi dosedanji »dokazi«, da se je Kremelj vmešaval v volitve, na katerih je bil izvoljen Trump.