Politike ni treba precenjevati, podcenjevati pa tudi ne

Četrt stoletja po prvih večstrankarskih volitvah bi vendarle pričakovali bolj samozavestnega, odločnega in predvsem zahtevnejšega volivca.
Fotografija: Miro Cerar. FOTO: Leon Vidic/Delo
Odpri galerijo
Miro Cerar. FOTO: Leon Vidic/Delo

V Sloveniji, kjer nadvse cenimo normativizem in se nikakor ne moremo navaditi na liberalno maksimo, da je v primerjavi s totalitarnimi državami dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano, ekonomist Milton Friedman ni posebej priljubljen. Vendar bi lahko vsi pritrdili njegovi tezi, da je ena največjih napak oziroma zablod volilnega telesa ta, da ocenjuje politiko in politične programe na podlagi njihovih namer, ne pa rezultatov. Gre za univerzalen nesporazum na relaciji volivec–politična stranka, v Sloveniji, kjer imamo opraviti z vedno novimi samooklicanimi liderji in novimi obrazi, pa je še toliko bolj akuten.

Del volivcev se seveda povsod odloča na podlagi racionalno težko razložljivih osebnih simpatij in antipatij, vendar sta obseg in globina takšne iracionalne percepcije politike pri nas še za spoznanje bolj problematična kot drugod. Morda je v primerjavi z dvostrankarskim anglosaškim modelom parlamentarne demokracije v slovenskih večstrankarskih vladnih koalicijah res nekoliko težje identificirati, kdo ima za kaj zasluge in kdo je odgovoren za polome, vendar to nikakor ni nemogoča naloga. Od volivca bi se torej pričakovalo, da po svojih zmožnostih vedno znova naredi analizo, sešteje pluse in minuse ter sprejme ustrezno odločitev, a se to skoraj zagotovo tudi letos ne bo zgodilo.

Če vzamemo za primer zadnjo vlado Mira Cerarja, je že sam manever premierovega odstopa zamegljevanje odgovornosti, kot da ministrski resorji in s tem odgovornost zanje niso jasno definirani. Vse tri koalicijske stranke se od napak in indolentnosti pri reševanju problemov v preteklih štirih letih zdaj lahkotno distancirajo in neženirano pričakujejo, da jim bodo volivci v prihodnjem mandatu dali novo priložnost. Nekateri, denimo stranka Desus, gredo v tem sprenevedanju še korak dlje; kljub temu da že dve desetletji vedrijo in oblačijo v vladah, se še vedno predstavljajo kot ekskluzivni zagovorniki pravic upokojencev, pa čeprav je stanje na tem področju iz leta v leto slabše.

Druga nenavadna karakteristika povprečnega slovenskega volivca je skoraj popolna nesposobnost za identifikacijo barv in predvsem barvnih odtenkov. Prevladuje črno-bela pozicioniranost na izključujočem stališču ali-ali. To velja tako za polpreteklo zgodovino, kjer še vedno prevladuje stališče, da če nisi (bil) za Stalina, si (bil) za Hitlerja (kar je seveda prvovrstna manipulacija, ki začuda še vedno funkcionira), kot za aktualne zadeve. Večini se, denimo, zdi povsem nedoumljivo, da lahko nekdo iskreno zagovarja zniževanje davkov in bolj liberalno ekonomsko politiko, ne da bi bil »sluga kapitalistov in kapitala« (stranki SDS in NSi takšnih intenc zagotovo nimata, saj so slovenski tajkuni paradoksalno praviloma »leve« provenience), ali pa da se nekdo zavzema za ureditev prekarnih oblik zaposlovanja, ne da bi imel v mislih komunistično revolucijo.

Enako velja za zunanjo politiko, kjer marsikdo sklepa, da pomeni zavračanje avtoritarnosti Vladimirja Putina že avtomatično podporo Donaldu Trumpu. Kritiki Orbánove Madžarske seveda niso avtomatično že kar oboževalci Syrize, Podemosa ali Gibanja petih zvezd. Tistih, ki jim ni najbolj povšeči »multikulturnost« Marseilla, Birminghama ali Malmöja in razmišljajo tudi o drugačnih alternativah, pa tudi ni mogoče kar povprek okarakterizirati za zahojene nacionaliste in šoviniste. Ali pa kar za fašiste – ta izraz se že od Stalinovih časov zelo lahkotno uporablja za vse, ki niso na želeni »napredni« politični liniji.

Bi se slišalo preostro, če zapišem, da je del slovenskega volilnega telesa v določeni meri politično opravilno nesposoben? Najbrž. Očitno pa je veliko lažji plen cenene propagande in manipulacij, kakor je volilno telo v državah z daljšo demokratično tradicijo. Po svoje je to razumljivo, saj temeljni demokratični standardi ter zavedanje o pravicah in odgovornosti niso utrjeni in ponotranjeni, vendar bi četrt stoletja po prvih večstrankarskih volitvah vendarle pričakovali spremembe na bolje s samozavestnejšim, odločnejšim in predvsem zahtevnejšim volivcem; takšen volivec bi postopoma za seboj potegnil tudi ustrezne kvalitativne spremembe same politične ponudbe, kjer bi takšni in drugačni vase zaverovani politični začetniki kmalu izgubili veselje do kandidature.

Žal so trendi prav nasprotni, iz volitev v volitve smo priča nepremišljenim ad hoc kapricioznim odločitvam, neredko na podlagi zgodovinskih in anahronističnih ideoloških tem, ki ne bi smele več nikogar zanimati. Pri tem je slovenski volivec večno shizofreno razpet med željo po ohranjanju statusa quo in idejami o radikalnih preobratih ali med cono udobja in nepredvidljivostjo še tako minimalnih družbenih sprememb. In tukaj je še ena dvojnost – na eni strani nerealno visoka pričakovanja do politike in na drugi distanca ter abstinenca pri politični participaciji, skupaj z udeležbo na volitvah in referendumih ter konstantnim formalnim in neformalnim pritiskom na oblast, saj brez tega sistem ne more zadovoljivo delovati.

Volitve 3. junija so pred vrati in posebnih sprememb pri obnašanju volilnega telesa ni pričakovati. Če se bo pokazal vsaj majhen odklon od doslej povsem arbitrarnega izbora, temelječega na šibki refleksiji realnih problemov ali celo trenutnega navdiha in razpoloženja, pa bo to že napredek. Politike pri nas nikakor ni treba precenjevati, še manj mistificirati, glede na njeno nesorazmerno moč v različnih sistemih in podsistemih, ki je v »normalnih« demokracijah politiki nimajo, pa je tudi ni smiselno podcenjevati. Tranzicija je že končana, ta izraz je postal zgolj evfemizem za zdaj že kronične anomalije, neresnost in infantilnost. Tako političnih strank kakor volivcev.

Mnenja

Dmitro Kuleba, minister za zunanje zadeve Ukrajine, Josep Borrell, visoki predstavnik EU za zunanje zadeve in varnostno politiko ter podpredsednik evropske komisije
Več...