Prvo leto kitajske ere

Trgovinsko vojno med Kitajsko in ZDA bo, tako kot se to zgodi v vsaki vojni, plačalo ljudstvo.
Fotografija: Teden dni po zgodovinskem srečanju v Singapurju, kakršnega do zdaj še ni bilo, smo priče nečemu, kar je zgodovina že videla. KARIKATURA: Marko Kočevar
Odpri galerijo
Teden dni po zgodovinskem srečanju v Singapurju, kakršnega do zdaj še ni bilo, smo priče nečemu, kar je zgodovina že videla. KARIKATURA: Marko Kočevar

Teden dni po zgodovinskem srečanju v Singapurju, kakršnega do zdaj še ni bilo, smo priče nečemu, kar je zgodovina že videla: eskalaciji hladne vojne med dvema največjima gospodarskima silama sveta.

Tu ni ne denuklearizacije ne mirovnih sporazumov. In, kar je še huje, v tej vojni ne bo zmagovalca in po njej ne bo nihče pametnejši. Pravzaprav bo dobro že to, če jo bomo sploh preživeli.

Trgovinsko vojno med Kitajsko in ZDA bo, tako kot se to zgodi v vsaki vojni, plačalo ljudstvo oziroma porabniki, ki jim bosta Xi Jinping in Donald Trump izdala račun za carine. In medtem ko čakamo na to, koliko delovnih mest bo uničil ta spopad velikanov, kako se bo podražilo vsakdanje življenje in kako bo usahnila perspektiva za trdnejši razvoj, se bomo posvetili vprašanju, ki se skriva v jedru vsega. Koliko smo pripravljeni živeti v svetu, v katerem prevladuje močna Kitajska?

Ta svet bi bil gotovo drugačen od tega, kakršnega imamo zdaj. Na vsakem koraku bi bil poln države s cenzurirano družbo in otopelim želom kritike, z obveznim optimizmom v medijih in neizogibnimi kitajskimi naložbami v vsakem startup podjetju, ki ima morda v sebi ključ do prihodnosti.

Bili bi povezani z gospodarskim pasom in korakali bi po svilni cesti, plačevali bi visoke globe za upor proti globalizaciji in še višje za bojkotiranje svetovnega nogometnega prvenstva, na katerem bi Kitajska poskušala zadeti gol. Na kratko povedano, postali bi globalni navijači za univerzalni smisel kapitalizma s kitajskimi značilnostmi in vse bi bilo v redu. Svet bi se končno osvobodil ameriške prevlade.

No, česa se torej bojimo? Evropa ima odgovor na vprašanje, kaj narediti z močno Kitajsko. Ima načrt, celo strategijo za 22. stoletje, predvsem pa neomajna načela svobode in človekovih pravic. Mar ne?