Ptičica

Mogoče je bila otroško radovedna, radovednost pa lahko človeka – in nič manj žival – drago stane. In ker jo je nemara res gnalo raziskovanje, je iz širnega sveta, kjer je živela svobodno življenje ptička na veji, priletela v neznano okolje, kjer je takoj spoznala, kako žalostno zamejeno je vse v njem. Seveda je hotela brž nazaj v ljubo prostost, želela je pobegniti iz hladnega človeškega blodnjaka, kjer se zdi vse prijetno odprto, a je prozorno ograjeno. In ko je ptičica vedno znova vzela zalet in zamahala s perutmi, da bi se pognala skozenj, je boleče trčila v steklo. Zavedla se je, da je ujeta, izgubljena v prostoru, kjer ni imela česa iskati. Ko le ne bi bila tako nespametno radovedna, tako smelo naivna!

Potem se je začela agonija.

Pojavila so se človeška bitja. Opazila jih je med nizkimi preleti odprtega prostora, ko je upala, da je med vsemi brezštevilnimi okni vsaj kako odprto v domači svet. Nekje bi moral biti izhod, magari luknja, kajti slišala je znane ptičje melodije, od nekod so prihajali ljubi klici, nemara so jo panično klicali: »Kje si? Vrni se!«. Nekoga je moralo skrbeti, saj družina in prijatelji držijo skupaj, ptičji tudi. Pa ni našla poti nazaj. Povsod prozorne stene in zatem bolečina v perutih.

Človeška bitja so bila občutljivi ljudje, hoteli so jo rešiti, bilo jim je mar zanjo, a kako bi jih lahko razumela. Odpirali so okna, vsaj tista, ki se jih da odpreti, za ptičico so na mnogih koncih prebijali steno »Trumanovega showa«. Nič. Bolj kot so jo usmerjali proti odprtemu, bolj se je, preplašena in omagana, skrivala v zatemenjene kotičke. Potem se je potuhnila.

Padla noč je zabrisala sled in pozaprla tudi okna – razen enega. Kdo ve, kaj je sledilo! Upati je, da so ptičico skozenj le priklicali jutranji svit in prijateljski napevi. A bati se je, da, nekje strta, ni več razprostrla peruti. Mnogi nesrečneži, ki skrenejo s poti, se srečno vrnejo domov. Nekateri izgubljenci pa nikoli ne verjamejo, da jim tudi tuji svet želi pomagati. Ni vse samo trdo prozorno.