Recept za (trajni) mir
Ker zadnje ne umre upanje, ampak človek, je treba verjeti, da bo (ne le) na severu Sirije prevladal razum.
Odpri galerijo
Idlib. FOTO: Omar Haj Kadour/AFP
Rusko-turški dogovor o vzpostavitvi demilitariziranega območja v severozahodni sirski provinci Idlib je, vsaj začasno, »zamrznil« veliko ofenzivo sirskih vladnih sil in rešil na tisoče življenj, preprečil veliko humanitarno katastrofo in nov begunski eksodus. Poudarek je na začasno.
V sedmih letih in pol sirske vojne, ki je vzela najmanj 400.000 življenj, z domov pa pregnala enajst milijonov ljudi, se je zvrstilo že veliko prekinitev ognja in premirij. Prav nobeno ni zdržalo toliko časa, da bi bilo mogoče pomisliti, da obstaja možnost trajnega miru.
Stanje stalne vojne (peskovnik geostrateških interesov) je ustrezalo vsem vpletenim akterjem sirske (svetovne) vojne – ne pozabimo, da je na vrhuncu najbolj krvavega konflikta našega časa sodelovalo 70 držav. To število ne vključuje samooklicane Islamske države, ki je bila vrhunski alibi za vojaške posege. Od zunaj in tudi od znotraj. Poraziti pa bi jo bilo mogoče, seveda vojaško, že v nekaj tednih. A to ni ustrezalo nikomur. Ne ZDA, ne Rusiji, ne Bašarju al Asadu, ne Turčiji, ne Iranu, ne Savdski Arabiji, ne Izraelu, ne Katarju, ne Franciji, ne Veliki Britaniji in ne premnogim neuniformiranim gospodarjem vojne. (Tudi) zato se sirska vojna približuje vstopu v deveto leto.
Potem ko je vladnim silam s pomočjo Rusije, Irana, Hezbolaha in različnih šiitskih milic v zadnjih dveh letih uspelo preobrniti tok vojne in zagotoviti preživetje predsednika Bašarja al Asada ter pri tem »izbrisati« režimski del krivde za brutalno vojno, so se razmere (in razmerja) na terenu bistveno spremenile. Postalo je – vendarle – jasno, da se približuje konec vojne in z njim delitev zemlje in plena.
Ritem sirske sedanjosti in prihodnosti sta do »včeraj« narekovala Moskva in Teheran: vse do dolgo napovedovane ofenzive na uporniško provinco Idlib, neupoštevajoč območja, ki so pod nadzorom sirskih Kurdov (okoli 23 odstotkov ozemlja), zadnje večje področje, ki ni v rokah vladnih sil. V Idlibu, ki mu je pretila – in mu še vedno – velika človeška tragedija in kamor se je iz preostalih delov Sirije zateklo več kot milijon in pol beguncev, so se razmerja med »zmagovalno koalicijo« Rusije, Irana in Damaska začela krhati.
Asad je skupaj z Iranom »navijal« za takojšen in končen vojaški obračun z različnimi skupinami upornikov, Rusija pa se je skupaj s svojo previdno, a zaradi prisotnosti svojih vojakov in neposredne bližine svoje meje zelo angažirano turško partnerico odločila drugače. In tako (le) nakazala, kako bi se sirska vojna morda lahko končala brez še ene grozljive človeške tragedije – ta bi bila v primeru vladne ofenzive neizogibna.
V vojnah za optimizem ni prostora. A ker zadnje ne umre upanje, ampak človek, je vseeno treba verjeti, da bo (ne le) na severu Sirije prevladal razum in bo skrajna skupina Hataj Tahrir al Šam do sredine oktobra predala težko orožje ter se umaknila na območja pod nadzorom turške vojske, hkrati pa bo Rusiji uspelo omejiti »ofenzivne« ambicije sirskih vladnih sil in ekspanzionistične politike Irana.
To je – tu in zdaj – recept za mir.
V sedmih letih in pol sirske vojne, ki je vzela najmanj 400.000 življenj, z domov pa pregnala enajst milijonov ljudi, se je zvrstilo že veliko prekinitev ognja in premirij. Prav nobeno ni zdržalo toliko časa, da bi bilo mogoče pomisliti, da obstaja možnost trajnega miru.
Stanje stalne vojne (peskovnik geostrateških interesov) je ustrezalo vsem vpletenim akterjem sirske (svetovne) vojne – ne pozabimo, da je na vrhuncu najbolj krvavega konflikta našega časa sodelovalo 70 držav. To število ne vključuje samooklicane Islamske države, ki je bila vrhunski alibi za vojaške posege. Od zunaj in tudi od znotraj. Poraziti pa bi jo bilo mogoče, seveda vojaško, že v nekaj tednih. A to ni ustrezalo nikomur. Ne ZDA, ne Rusiji, ne Bašarju al Asadu, ne Turčiji, ne Iranu, ne Savdski Arabiji, ne Izraelu, ne Katarju, ne Franciji, ne Veliki Britaniji in ne premnogim neuniformiranim gospodarjem vojne. (Tudi) zato se sirska vojna približuje vstopu v deveto leto.
Potem ko je vladnim silam s pomočjo Rusije, Irana, Hezbolaha in različnih šiitskih milic v zadnjih dveh letih uspelo preobrniti tok vojne in zagotoviti preživetje predsednika Bašarja al Asada ter pri tem »izbrisati« režimski del krivde za brutalno vojno, so se razmere (in razmerja) na terenu bistveno spremenile. Postalo je – vendarle – jasno, da se približuje konec vojne in z njim delitev zemlje in plena.
Ritem sirske sedanjosti in prihodnosti sta do »včeraj« narekovala Moskva in Teheran: vse do dolgo napovedovane ofenzive na uporniško provinco Idlib, neupoštevajoč območja, ki so pod nadzorom sirskih Kurdov (okoli 23 odstotkov ozemlja), zadnje večje področje, ki ni v rokah vladnih sil. V Idlibu, ki mu je pretila – in mu še vedno – velika človeška tragedija in kamor se je iz preostalih delov Sirije zateklo več kot milijon in pol beguncev, so se razmerja med »zmagovalno koalicijo« Rusije, Irana in Damaska začela krhati.
Preberite še:
Obnovili se bomo ljudje, obnovila se bo država
Obnovili se bomo ljudje, obnovila se bo država
Asad je skupaj z Iranom »navijal« za takojšen in končen vojaški obračun z različnimi skupinami upornikov, Rusija pa se je skupaj s svojo previdno, a zaradi prisotnosti svojih vojakov in neposredne bližine svoje meje zelo angažirano turško partnerico odločila drugače. In tako (le) nakazala, kako bi se sirska vojna morda lahko končala brez še ene grozljive človeške tragedije – ta bi bila v primeru vladne ofenzive neizogibna.
V vojnah za optimizem ni prostora. A ker zadnje ne umre upanje, ampak človek, je vseeno treba verjeti, da bo (ne le) na severu Sirije prevladal razum in bo skrajna skupina Hataj Tahrir al Šam do sredine oktobra predala težko orožje ter se umaknila na območja pod nadzorom turške vojske, hkrati pa bo Rusiji uspelo omejiti »ofenzivne« ambicije sirskih vladnih sil in ekspanzionistične politike Irana.
To je – tu in zdaj – recept za mir.
