Revizijski salto mortale

O zavlačevanju gradnje drugega tira.
Fotografija: Odločitev revizijske komisije vodi v dodatno zavlačevanje in v to, da drugega tira z odločitvijo, ki nagradi ponudnika z lažnimi referencami, namesto da bi ga kaznovala in za pet let izločila iz javnih naročil, niti do leta 2030 ne bodo zgradili. FOTO: Jure Eržen
Odpri galerijo
Odločitev revizijske komisije vodi v dodatno zavlačevanje in v to, da drugega tira z odločitvijo, ki nagradi ponudnika z lažnimi referencami, namesto da bi ga kaznovala in za pet let izločila iz javnih naročil, niti do leta 2030 ne bodo zgradili. FOTO: Jure Eržen

Ko smo že mislili, da smo doživeli vse, kar lahko zavlačuje gradnjo državne strateške infrastrukture, se pojavi še odločitev Državne revizijske komisije (DKOM), ki so jo profesorji upravnega prava označili za povsem nesprejemljivo. Ampak zelo učinkovito prevzema funkcijo zavlačevanja gradnje drugega tira.

Komisija prvič na tak način zahteva, da mora naročnik ponudnikom v procesu izbire omogočati popravke predloženih referenc. Več pravnih strokovnjakov odločno nasprotuje takšni razlagi zakona, naročniki pa se s takšnim stališčem komisije še niso srečali.

MarkoMark Nival je vztrajno (še januarja) zavajal javnost, da ima zid zahtevane dimenzije. Decembra so bili navzoči pri meritvah dveh izvedencev (na katerih pravzaprav ne bi smeli biti, če bi hoteli narediti vtis poslovne korektnosti). Ves čas so ovirali meritve (postavitev ograje in prepoved dostopa do zidu) ter poskušali izvedencem preprečiti delo. Priče smo bili precejšnjemu trudu, da pravi podatki ne bi prišli v javnost, s čimer so seveda povzročali škodo državi, ki bo pozneje prišla do nujne infrastrukture.

Pričakujemo lahko nove in nove pritožbe ter zavlačevanja. FOTO: Uroš Hočevar
Pričakujemo lahko nove in nove pritožbe ter zavlačevanja. FOTO: Uroš Hočevar


Odločitev revizijske komisije vodi v dodatno zavlačevanje in v to, da drugega tira z odločitvijo, ki nagradi ponudnika z lažnimi referencami, namesto da bi ga kaznovala in za pet let izločila iz javnih naročil, niti do leta 2030 ne bodo zgradili. S čimer se bodo povsem približali napovedi nekdanjega kandidata za infrastrukturnega ministra iz leta 2014, da drugega tira še najmanj 30 let ne potrebujemo. Samo v tem kontekstu je mogoče razumeti tudi revizijski salto mortale.

Kaj od takšnega »smrtno nevarnega skoka« lahko pričakujemo? Prva možnost: MarkoMark Nival preseneti ves svet in kljub dejstvu, da mu celo mariborskega bazena Pristan, vrtca Studenec in šole Tabor ni uspelo primerno sanirati, da je po ugotovitvah izvedencev sporni (ne)referenčni zidek v Pesnici »zgradil mimo standardov gradbene stroke«, da imajo vsa tri Nivalova podjetja skupaj 19 zaposlenih in dva milijona evrov kapitala –, da bo torej kljub temu naštetemu za sumljivo majhen denar pravočasno in ceneje zgradil 171 metrov mostov čez Glinščico ter dokončno razkril očitane in domnevne negativne prakse drugih precej večjih gradbincev v državi. Druga možnost: da sredi gradnje z deli obstane in zahteva »aneks«, brez katerega vse skupaj propade. In tretja: da podjetje finančno povsem propade sredi del.

FOTO: Jure Eržen
FOTO: Jure Eržen


Še pred tem pa lahko pričakujemo nove in nove pritožbe ter zavlačevanja. Zaradi vsega se gradnja drugega tira zavleče za še najmanj leto ali dve, spet izgubimo dodeljene evropske milijone. Ti milijoni so sicer miloščina, če jih primerjamo s kar 85-odstotnim deležem evropskih sredstev, ki jih prejema Hrvaška za podobne infrastrukturne projekte. Da državna revizijska komisija tako nujen, strateški in zahteven posel na tak (premierni) način podeli podjetju s toliko tveganji, se lahko zgodi samo v Sloveniji.