Rusi omejujejo, NZS nagrajuje
Španci so postali prvaki s tiki-taka igro, Nemci z novačenjem vseh talentov multi-kulti družbe.
Odpri galerijo
Francija, Belgija, Hrvaška in Anglija so v zadnjih letih delale načrtne »čudeže« v mlajših selekcijah. Foto Adrian Dennis/AFP
Na vlakih podzemne železnice nenehno opozarjajo mlajše potnike, naj odstopijo sedež starejšim, bolnim in nosečnicam. Mladina upošteva navodila, toda ohranja živahnost – predvsem v Peterburgu se lahko pogosto zgodi, da te med vožnjo preseneti koncert house glasbe v enem vagonu, v sosednjem kraljuje zahodni pop. Med mladimi so priljubljeni prenosni bluetooth zvočniki, ki dobijo v metroju novo razsežnost ...
Rusi ne vzgajajo mladih zgolj z navodili, zanimiv je bil odgovor Stanislava Čerčesova na eno od vprašanj po zmagi Rusije nad Španijo. Neka ruska novinarka ga je »kot mati vprašala, kaj svetuje njenemu sinu, ki želi postati vrhunski nogometaš«. Selektor, kralj mestnih zidov z grafiti, je odgovoril: »Najprej naj uživa na igrišču, brez ljubezni do nogometa mu ne bo uspelo. Lahko mu plačujete najboljše individualne trenerje, toda igro mora nositi v srcu, pa še tedaj bo moral prestati hud boj z neizprosno konkurenco.«
Tudi ruska nogometna zveza išče rešitev za dodaten preporod klubskega in reprezentančnega nogometa. V tem stoletju vztrajno oži manevrski prostor za legionarje z vseh koncev sveta, da bi pomagala vzgojiti čim več odličnih ruskih igralcev, ki bi pozneje koristili »zborni komandi«. Najresnejši predlog predvideva uvedbo pravila 10+15, po katerem bi imeli prvoligaši registriranih največ deset tujcev v 25-članskem kadru. Prejšnji predlog, pravilo 6+5, ki bi določal najmanj pet Rusov v začetni enajsterici, ni bil optimalen. Najbolj zgovorna je lekcija s Kitajske, kjer ima lahko vsak klub največ tri tuje nogometaše v enajsterici. Odškodnine za povprečne domače igralce so poletele v nebo: nogometaš, ki bi v evropskih gigantih skrbel le za vez s Kitajsko prek družbenih omrežij, lahko stane po 20 milijonov evrov in več.
Rusi imajo gotovo prav, nogometne ureditve ni modro prepustiti trgu, saj ta rad podivja. Na nek način je treba nenehno omogočati najboljšim mladim, da se lahko razvijejo in nekoč služijo domovini, torej reprezentanci. Ne nazadnje predstavljata zadnja svetovna prvaka tipičen primer načrtne gradnje članske reprezentance. Španci so leta 2010 pokorili svet s tiki-taka igro, ki so jo začrtali petnajst let prej, Nemci so osvojili Brazilijo 2014 z dolgoletnim sistematičnim novačenjem vseh talentov multi-kulti družbe in le nadgradili doseženo v selekcijah U-17, U-19 in U-21.
Hvalospevi polfinalistom mundiala dežujejo z vseh strani, češ da zasluženo med štirimi najboljšimi na svetu. Verjetno drži, četudi so v nekaterih ekipah prišli pod vrh z legitimnim preračunavanjem, v drugih so prehodili križev pot. Kar so evforični kritiki prezrli, je vezni člen elitnega kvarteta – Francija, Belgija, Hrvaška in Anglija so v zadnjih letih delale načrtne »čudeže« v mlajših selekcijah. Pri tem ni univerzalne rešitve. Rusi bodo delno omejili število tujcev v 1. ligi, tudi v Sloveniji bo letos začela veljati rahlo spremenjena ureditev. NZS bo razdelila 100.000 evrov med klube, ki bodo angažirali igralce do 21 let. To je dobrodošlo, selektor mlade reprezentance je bil doslej primoran klicati igralce celo iz 2. lige.
Rusi ne vzgajajo mladih zgolj z navodili, zanimiv je bil odgovor Stanislava Čerčesova na eno od vprašanj po zmagi Rusije nad Španijo. Neka ruska novinarka ga je »kot mati vprašala, kaj svetuje njenemu sinu, ki želi postati vrhunski nogometaš«. Selektor, kralj mestnih zidov z grafiti, je odgovoril: »Najprej naj uživa na igrišču, brez ljubezni do nogometa mu ne bo uspelo. Lahko mu plačujete najboljše individualne trenerje, toda igro mora nositi v srcu, pa še tedaj bo moral prestati hud boj z neizprosno konkurenco.«
Tudi ruska nogometna zveza išče rešitev za dodaten preporod klubskega in reprezentančnega nogometa. V tem stoletju vztrajno oži manevrski prostor za legionarje z vseh koncev sveta, da bi pomagala vzgojiti čim več odličnih ruskih igralcev, ki bi pozneje koristili »zborni komandi«. Najresnejši predlog predvideva uvedbo pravila 10+15, po katerem bi imeli prvoligaši registriranih največ deset tujcev v 25-članskem kadru. Prejšnji predlog, pravilo 6+5, ki bi določal najmanj pet Rusov v začetni enajsterici, ni bil optimalen. Najbolj zgovorna je lekcija s Kitajske, kjer ima lahko vsak klub največ tri tuje nogometaše v enajsterici. Odškodnine za povprečne domače igralce so poletele v nebo: nogometaš, ki bi v evropskih gigantih skrbel le za vez s Kitajsko prek družbenih omrežij, lahko stane po 20 milijonov evrov in več.
Rusi imajo gotovo prav, nogometne ureditve ni modro prepustiti trgu, saj ta rad podivja. Na nek način je treba nenehno omogočati najboljšim mladim, da se lahko razvijejo in nekoč služijo domovini, torej reprezentanci. Ne nazadnje predstavljata zadnja svetovna prvaka tipičen primer načrtne gradnje članske reprezentance. Španci so leta 2010 pokorili svet s tiki-taka igro, ki so jo začrtali petnajst let prej, Nemci so osvojili Brazilijo 2014 z dolgoletnim sistematičnim novačenjem vseh talentov multi-kulti družbe in le nadgradili doseženo v selekcijah U-17, U-19 in U-21.
Hvalospevi polfinalistom mundiala dežujejo z vseh strani, češ da zasluženo med štirimi najboljšimi na svetu. Verjetno drži, četudi so v nekaterih ekipah prišli pod vrh z legitimnim preračunavanjem, v drugih so prehodili križev pot. Kar so evforični kritiki prezrli, je vezni člen elitnega kvarteta – Francija, Belgija, Hrvaška in Anglija so v zadnjih letih delale načrtne »čudeže« v mlajših selekcijah. Pri tem ni univerzalne rešitve. Rusi bodo delno omejili število tujcev v 1. ligi, tudi v Sloveniji bo letos začela veljati rahlo spremenjena ureditev. NZS bo razdelila 100.000 evrov med klube, ki bodo angažirali igralce do 21 let. To je dobrodošlo, selektor mlade reprezentance je bil doslej primoran klicati igralce celo iz 2. lige.
