Tir izgubljenih priložnosti
Drugi tir razkriva predvsem neučinkovitost države, ki očitno nazaduje v primerjavi s prejšnjo.
Odpri galerijo
FOTO: Jure Eržen/Delo
Po dvajsetih letih priprav pomeni 29 ponudb gradbenih podjetij, ki bi gradila drugi tir, pomembno prelomnico. Če bi odslej teklo vse kot namazano, bi morda le ujeli rok, ko je treba porabiti približno dvesto milijonov evrov evropskih sredstev. Ker pa se je v dosedanjih dvajsetih letih še pri vsakem koraku v tem milijardnem poslu močno zapletlo, imamo tudi milijardo razlogov za dvom.
Izguba dvesto evropskih milijonov evrov ne bi bila prva, saj že v prejšnji perspektivi niso počrpali za drugi tir predvidenih 230 milijonov. Že leta 2012 je ekonomist Jože P. Damijan izdelal študijo, po kateri bi imeli v primeru nezgrajenega drugega tira vsako leto za najmanj 166 milijonov oportunitetne izgube prihodkov. Do zdaj smo torej izgubili za najmanj en drugi tir vrednosti prihodkov.
Okoljevarstveniki do zdaj niso vzpostavili pričakovanega diskurza o pomembnosti prenosa transporta in komunikacij s cest na tire v tem občutljivem prostoru. Projekt so zavirali in ga celo enačili s Tešem, kar je seveda skregano z dejstvi (ogljični odtis, ogrožena podtalnica, gozdni požari, težave prebivalcev ...).
Vse več je informacij, da gre pri doslednem nasprotovanju drugemu tiru za načrtne akcije v korist konkurence, saj smo slišali, da bodo »storili vse, da bi nam Italijani preprečili projekt«, da le ne bi imeli konkurenčnega pristanišča. Nikomur se zaradi takega protidržavnega delovanja ne zgodi nič.
Drugi tir razkriva predvsem neučinkovitost države, ki očitno nazaduje v primerjavi s prejšnjo državo. Ta in podobni projekti so ogledalo družbe, ki bi se morala zamisliti nad svojimi normami, (ne)organiziranostjo in strateško izgubljenostjo. Četudi bi od danes vse potekalo gladko, bi nas moralo skrbeti za vse, kar smo zapravili do zdaj. Na tak način drugi tir ne bi bil zgrajen niti do leta 2030, kaj šele do leta 2025. Je pa veliko število ponudnikov gradnje vneslo kanček optimizma in več zaupanja v usposobljenost 2TDK. In letos bomo končno izvedeli, koliko bi res lahko stal tak tir, in vsaj s tem končali te nepotrebne uganke.
Izguba dvesto evropskih milijonov evrov ne bi bila prva, saj že v prejšnji perspektivi niso počrpali za drugi tir predvidenih 230 milijonov. Že leta 2012 je ekonomist Jože P. Damijan izdelal študijo, po kateri bi imeli v primeru nezgrajenega drugega tira vsako leto za najmanj 166 milijonov oportunitetne izgube prihodkov. Do zdaj smo torej izgubili za najmanj en drugi tir vrednosti prihodkov.
Okoljevarstveniki do zdaj niso vzpostavili pričakovanega diskurza o pomembnosti prenosa transporta in komunikacij s cest na tire v tem občutljivem prostoru. Projekt so zavirali in ga celo enačili s Tešem, kar je seveda skregano z dejstvi (ogljični odtis, ogrožena podtalnica, gozdni požari, težave prebivalcev ...).
Vse več je informacij, da gre pri doslednem nasprotovanju drugemu tiru za načrtne akcije v korist konkurence, saj smo slišali, da bodo »storili vse, da bi nam Italijani preprečili projekt«, da le ne bi imeli konkurenčnega pristanišča. Nikomur se zaradi takega protidržavnega delovanja ne zgodi nič.
Drugi tir razkriva predvsem neučinkovitost države, ki očitno nazaduje v primerjavi s prejšnjo državo. Ta in podobni projekti so ogledalo družbe, ki bi se morala zamisliti nad svojimi normami, (ne)organiziranostjo in strateško izgubljenostjo. Četudi bi od danes vse potekalo gladko, bi nas moralo skrbeti za vse, kar smo zapravili do zdaj. Na tak način drugi tir ne bi bil zgrajen niti do leta 2030, kaj šele do leta 2025. Je pa veliko število ponudnikov gradnje vneslo kanček optimizma in več zaupanja v usposobljenost 2TDK. In letos bomo končno izvedeli, koliko bi res lahko stal tak tir, in vsaj s tem končali te nepotrebne uganke.
