Tragedija se ponavlja kot – tragedija
Boštjan Videmšek o ladjah, ki jim niso dovolili pristati
Odpri galerijo
Zasežena nemška ladja. Foto Twitter
V havansko pristanišče je 28. maja 1939 iz Hamburga priplul čezoceanski parnik St. Louis. Na njem je bilo 936 potnikov. Predvsem judovskih beguncev pred nemškim nacističnim morilskim strojem, ki je dobrega pol leta po kristalni noči začel pospešeno odgovarjati na »judovsko vprašanje«.
Judovski begunci so bili namenjeni v ZDA, a čakajoč na dovoljenje za vstop v »obljubljeno deželo«, bi morali nekaj časa preživeti na Kubi, takrat še ameriškem predpražniku. Kubanske oblasti so (tudi) na valu antisemitizma, ksenofobije in populizma ter s pomočjo birokracije, tihe ubijalke, judovskim beguncem onemogočile izkrcanje. Ladja se je morala obrniti. St. Louis je, čakajoč na ameriško usmiljenje, še nekaj dni plul v bližini Floride, a vrata v »svobodni svet« so za begunce pred nacizmom ostala zaprta.
Parnik se je skupaj z 908 potniki vrnil v Evropo, ki jo je le še nekaj mesecev ločevalo od začetka druge svetovne vojne. Med plutjem čez Atlantik so se Velika Britanija, Francija, Nizozemska in Belgija vendarle odločile sprejeti begunce, ki so na morju preživeli več kot štiri mesece. To je mnogim rešilo življenje. Toda 254 Judov, ki jim ne v Havani ne v Miamiju »zaradi zapolnjenih kvot« in »nepopolne dokumentacije« niso dovolili izkrcanja, je umrlo v nemških taboriščih smrti.
Podobno tragično je bilo »potovanje« 1200 judovskih beguncev iz Avstrije, ki so se konec novembra 1939 iz Dunaja odpravili na pot proti Palestini, ki je bila takrat še pod britansko upravo. Ker je v Evropi že divjala vojna in so se meje zapirale druga za drugo, potovanje čez Sredozemlje pa ni bilo več varno, se je skupina avstrijskih Judov odločila za zelo nenavadno pot. Iz Dunaja so krenili v bližnjo Bratislavo in se na Donavi vkrcali na rečni parnik. Njihov cilj je bilo Črno morje, od koder so skozi Turčijo – po morju ali po kopnem – nameravali pot nadaljevati proti Sveti deželi. A zima je prišla prehitro. Donava je zmrznila. Begunci so se morali izkrcati v Srbiji, kjer so v Kladovu in Šabcu 18 mesecev čakali na novo ladjo. Namesto ladje so prišli nacisti ter med oktobrom 1941 in pomladjo 1942 pobili tisoč judovskih beguncev. Vse, ki jim ni uspelo pobegniti.
Devetinsedemdeset let pozneje po Sredozemlju, v katerem je od leta 2000 do danes na poti proti »obljubljeni deželi« našega časa v begu pred vojnami, nasiljem, totalitarnimi režimi, revščino in posledicami klimatskih sprememb umrlo več kot 35.000 ljudi, že več dni kroži reševalna ladja MS Aquarius, na kateri je 629 beguncev in migrantov. Ladji, ki jo upravljata humanitarni organizaciji Zdravniki brez meja (MSF) in SOS Méditerranée, so nove, skrajno desne italijanske oblasti – eklatantno kršenje mednarodnega prava! – prepovedale pristanek v svojih pristaniščih. Enako velja za Malto. Begunci in reševalci so se znašli na odprtem morju. Rešitev jim je ponudila Španija. A vreme se je pokvarilo. Udarili so valovi. MS Aquarius brez pomoči drugih ladij ne bo zmogel poti do oddaljene Valencie.
Tragedija se ponavlja kot – tragedija.
Judovski begunci so bili namenjeni v ZDA, a čakajoč na dovoljenje za vstop v »obljubljeno deželo«, bi morali nekaj časa preživeti na Kubi, takrat še ameriškem predpražniku. Kubanske oblasti so (tudi) na valu antisemitizma, ksenofobije in populizma ter s pomočjo birokracije, tihe ubijalke, judovskim beguncem onemogočile izkrcanje. Ladja se je morala obrniti. St. Louis je, čakajoč na ameriško usmiljenje, še nekaj dni plul v bližini Floride, a vrata v »svobodni svet« so za begunce pred nacizmom ostala zaprta.
Parnik se je skupaj z 908 potniki vrnil v Evropo, ki jo je le še nekaj mesecev ločevalo od začetka druge svetovne vojne. Med plutjem čez Atlantik so se Velika Britanija, Francija, Nizozemska in Belgija vendarle odločile sprejeti begunce, ki so na morju preživeli več kot štiri mesece. To je mnogim rešilo življenje. Toda 254 Judov, ki jim ne v Havani ne v Miamiju »zaradi zapolnjenih kvot« in »nepopolne dokumentacije« niso dovolili izkrcanja, je umrlo v nemških taboriščih smrti.
254 Judov, ki jim »zaradi zapolnjenih kvot« in »nepopolne dokumentacije« niso dovolili izkrcanja, je umrlo v taboriščih smrti.
Podobno tragično je bilo »potovanje« 1200 judovskih beguncev iz Avstrije, ki so se konec novembra 1939 iz Dunaja odpravili na pot proti Palestini, ki je bila takrat še pod britansko upravo. Ker je v Evropi že divjala vojna in so se meje zapirale druga za drugo, potovanje čez Sredozemlje pa ni bilo več varno, se je skupina avstrijskih Judov odločila za zelo nenavadno pot. Iz Dunaja so krenili v bližnjo Bratislavo in se na Donavi vkrcali na rečni parnik. Njihov cilj je bilo Črno morje, od koder so skozi Turčijo – po morju ali po kopnem – nameravali pot nadaljevati proti Sveti deželi. A zima je prišla prehitro. Donava je zmrznila. Begunci so se morali izkrcati v Srbiji, kjer so v Kladovu in Šabcu 18 mesecev čakali na novo ladjo. Namesto ladje so prišli nacisti ter med oktobrom 1941 in pomladjo 1942 pobili tisoč judovskih beguncev. Vse, ki jim ni uspelo pobegniti.
Devetinsedemdeset let pozneje po Sredozemlju, v katerem je od leta 2000 do danes na poti proti »obljubljeni deželi« našega časa v begu pred vojnami, nasiljem, totalitarnimi režimi, revščino in posledicami klimatskih sprememb umrlo več kot 35.000 ljudi, že več dni kroži reševalna ladja MS Aquarius, na kateri je 629 beguncev in migrantov. Ladji, ki jo upravljata humanitarni organizaciji Zdravniki brez meja (MSF) in SOS Méditerranée, so nove, skrajno desne italijanske oblasti – eklatantno kršenje mednarodnega prava! – prepovedale pristanek v svojih pristaniščih. Enako velja za Malto. Begunci in reševalci so se znašli na odprtem morju. Rešitev jim je ponudila Španija. A vreme se je pokvarilo. Udarili so valovi. MS Aquarius brez pomoči drugih ladij ne bo zmogel poti do oddaljene Valencie.
Tragedija se ponavlja kot – tragedija.
