Treba si je upati reči ne

Ne glede na to, kaj se bo na koncu zgodilo s kazensko ovadbo proti nekdanjemu vodstvu Banke Slovenije, ki je utemeljeno osumljeno storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja pri sanaciji NLB, je v tej zgodbi pomembno predvsem troje.

Najprej to, da je luknja, četudi morebiti precenjena, v slovenskih bankah dejansko zevala in da tisti, ki so jo (namerno) izkopali, za to kaznivo dejanje (še) niso bili kaznovani. Davkoplačevalci, ki so od osamosvojitve NLB dvakrat izdatno sanirali, upravičeno pričakujejo, da bodo »banksterji« za svoja dejanja odgovarjali. Strinjati se je zato mogoče z Mejro Festić, nekdanjo viceguvernerko in soosumljenko, ki je za Večer z grenkobo zapisala, da ostaja bančni kriminal političnih elit od osamosvojitve brez pravnih posledic, torej nekaznovan, razen nekaj malih, nepomembnih primerov. Socializacija izgub je potekala od osamosvojitve, z vsemi zlorabami v bančništvu, neustrezno privatizacijo in izčrpavanjem podjetij prek holdingov.



Druga ugotovitev v zgodbi o zadnji sanaciji bank pa je, da naši bančniki nimajo veliko poguma. Manj kot prstov na eni roki jih je takšnih, ki so se upali upreti izračunanemu kapitalskemu primanjkljaju. To je storila nekdanja uprava Gorenjske banke pod vodstvom Gorazda Trčka, ko so ji naračunali več kot 328 milijonov evrov potencialnega kapitalskega primanjkljaja, nato pa je bila ta banka po samosanaciji prek notranjih ukrepov po letu in pol dejansko dokapitalizirana za le 13 milijonov evrov. Takšnega poguma, s katerim bi tvegali zamero pri Banki Slovenije (in nemara pocenili sanacijo) tedanje vodstvo NLB Janka Medje in Blaža Brodnjaka ni zmoglo. Da znaš reči ne, je potrebno dvoje – znanje in samozavest.



Če privolimo v oceno, da je evropska komisija ob sanaciji Slovenijo izsiljevala, kolumnistu Mladine Janku Lorenciju se je zapisalo celo, da jo je s pomočjo notranjih kolaborantov ogoljufala za več milijard evrov in jo prisilila v prepoceni prodajo bank, pa se je nekdo temu izsiljevanju vendarle uprl. Tu pridemo do tretje točke. Slovenija ni klonila pod pritiski Bruslja in Frankfurta, ki sta si močno prizadevala preprečiti preiskavo sumov nepravilnosti pri sanaciji bank.

Da je bilo tako, je zaslužen predvsem nekdanji minister za pravosodje Goran Klemenčič, ki je bil neomajen in je vztrajal pri neodvisnosti tožilstva. Ni se vdal niti pod pritiski prestrašencev v vrhu slovenske politike, ki so se bali posledic neuklonitve Bruslju. Del zaslug gre tudi aktualni pravosodni ministrici Andreji Katič, ki ni bila naklonjena idejam o spremembi ekipe, ki se je ukvarjala s primerom obrambe pred očitki, da Slovenija s preiskavo krši nedotakljivost arhivov EU oziroma ECB.

V tej igri moči in interesov, v kateri je Sloveniji pripadla vloga majhne, omejene in nerelevantne figure, smo prišli vse do Sodišča EU, na katerem nas zaradi suverene drže toži evropska komisija. Vladavina prava, eden od temeljnih postulatov EU, bo v tem primeru gotovo dobila priložnost, da se izkaže v svoji najboljši podobi.