V nadaljevanju preberite:

Boljšega izhodišča za začetek svoje druge vladavine si talibi, ki še zdaleč niso enotna sila, pač pa docela oportunistična, a odlično organizirana in vojaško sorazmerno šibka koalicija zdaj ne več le paštunskih plemenskih starešin, »poslovnežev« (opij, orožje), zasebnih milic, verskih voditeljev, »odposlancev« tujih varnostno-obveščevalnih služb, ne bi mogli želeti. Z odprtjem vrat Kabula – nemogoče bi jih bilo odpreti še bolj na stežaj – so bili s strani mednarodne skupnosti namreč izbrisani vsi njihovi grehi. Od brutalnosti prve vladavine in nudenja zatočišča Al Kaidi do stotin samomorilskih napadov, tisoče podstavljenih bomb, deset tisoče človeških življenj in sto tisoče ljudi, ki so morali zbežati iz porušene domovine: mednarodna skupnost se je na pogon kolektivne amnezije odločila za kolektivno amnestijo.

Še več, še huje – mednarodna skupnost se na čelu z Evropsko unijo, v kateri z rasizmom, šovinizmom in ksenofobijo prednjačijo slovenske oblasti, veliko bolj kot talibov boji njihovih žrtev. Dosedanjih in bodočih. Žrtvovanih na tnalu nazadnjaških, zaostalih, omejenih, sovražnih, proti ljudem usmerjenih notranjih politik, ki so v svojem jedru iz dneva v dan bližje novim-starim vladarjem Afganistana.