Yorški volkodlaki in volkodlakinje
Atwoodova ne simpatizira z žensko prisvojitvijo moške »frat boy« kulture, saj je ne razume kot simptom ženske enakosti, ampak kot nadomestek za pomanjkanje prave moči.
Odpri galerijo
Intuitivno čudenje predvsem nad ženskim delom veseljaške populacije ima realno podlago v zgodovinskem razvoju zahodnih družb. FOTO: Reuters
Na spletnem portalu Literary Hub so pred dnevi objavili duhovito pesem Margaret Atwood »Update on Werewolves«, poročilo o volkodlakih. Čeprav je zapisana v dostopnem jeziku, se mi je vendarle zdelo, da kulturni horizont, iz katerega se pesem lahko napaja, ostaja tistim, ki niso uvedeni v severnjaško družabno življenje, nedostopen. Z drugimi besedami, drznil bi si reči, da se povprečnemu Slovencu ob branju Atwoodine pesmi njeni realni referenti izmikajo, medtem ko jih tisti s severa Anglije lahko takoj najdemo med primerki z ulic, čeprav ima pesnica najbrž v mislih metropolitanske navade Toronta.
Naj začnem v oprijemljivi stvarnosti. Yorška prijatelja živita v stanovanju poleg majhne, a prometne ceste. Čeprav je zoprno, da tisti, ki sedijo v zgornjem nadstropju mestnih »doubledeckerjev« lahko vidijo v njuna krožnika, če se pripeljejo mimo, ko ravno sedita pri kosilu, avtomobili niso problem. V obup ju spravlja človeški hrup. Stanovanje je namreč na presečišču dveh predelov mesta, ki ob koncih tedna brstita od nočnega življenja.
Zabavanje na ulicah severne Anglije ni za strahopetce. Veseljaštvo ob koncih tedna sledi vzorcu fantovščin in dekliščin; sestavljeno je torej iz ločenih gruč pomanjkljivo oblečenih moških in žensk vseh starosti, ki že zgodaj zasedejo pube in ulice z nebrzdanim popivanjem in živalskim rjovenjem. Oprave, mini krila in kratki rokavi, ostajajo enaki tako julija kot januarja. Ker se navade v Ljubljani, kolikor mi je znano, v času moje odsotnosti niso veliko spremenile, bo najbrž varno reči, da severnjaške nočne prakse za nas ostajajo vir kulturnega šoka.
Osuplost ali celo ogorčenje obiskovalcev iz južnejših predelov Evrope pa ne izvira le iz obsega javnega pijančevanja, ampak iz prepoznanja posebno goreče objestnosti ženskih udeleženk nočnih pohajkovanj, ki s svojim vedenjem in zunanjostjo prestopajo naše provincialne meje spodobnosti in dobrega okusa. Gre pri tej oceni za seksizem? Seveda. Na yorških ulicah namreč spodobnost nima zaveznika v nobenem od spolov.
Toda intuitivno čudenje predvsem nad ženskim delom veseljaške populacije ima realno podlago v zgodovinskem razvoju zahodnih družb. In prav o tem piše Atwoodova v pesmi »Poročilo o volkodlakih« – dandanes je namreč nočna volkodlaška grožnja postala globalna, ni več »gender specific«. Medtem ko so bili volkodlaki nekoč zgolj moškega spola in v mesečini pač počeli »those things frat boys do«, tiste reči, ki jih počnejo fantje iz študentskih bratovščin, pa dandanes, časom primerno, obstajajo tudi ženske predstavnice iste vrste: dolgonoge razgaljene dame v visokih petah, pripravljene na »no-penalties rampage«.
Najbrž namenoma objavljena na dan pred zaslišanjem Bretta Kavanaugha, spornega kandidata za vrhovnega sodnika ZDA, pesem sopostavlja študentsko vlečenje deklet za lase, ki gre predaleč, z objestnim nočnim življenjem sodobnih poslovnih žensk. A implicitno priznavanje enakosti med spoloma in slavljenje neobrzdane ženske energije ima grenak priokus. Vzklikanje volkodlakinj med nočnim besnenjem, »svoboda, svoboda in moč«, je torej treba brati ironično.
Atwoodova torej zaznava družbene spremembe, ki najbrž zrcalijo novo enakost med spoloma – ne nazadnje gre vendarle za posodobitev prejšnje neenakosti – a zgolj v participaciji pri nočnih razgrajanjih, ne pa v enakovredni porazdelitvi družbene moči podnevi, ko si volkodlaki in volkodlakinje na delovnih mestih ližejo rane pretekle noči.
Pomenljivo je, da se v pesmi ženske predstavnice nočnih zveri naslednje jutro ne znajdejo v direktorskih pisarnah. Izvršilne funkcije v podjetjih najbrž zasedajo naduti fantje iz študentskih bratovščin, torej »Kavanaugh and co.«. Volkodlakinje tičijo nekje na sredi, v spodobni »middle-management« garderobi, na dolgočasnih in nepomembnih sestankih, med katerimi lahko mirno sanjarijo o novih nočnih podvigih, ko bodo spet lahko živele svobodo in v mesečini gospodarile nad ubogimi ljubimci. Atwoodova torej upravičeno ne simpatizira z žensko prisvojitvijo moške »frat boy« kulture, saj je ne razume kot simptom ženske enakosti, ampak prej kot nadomestek za pomanjkanje prave moči.
A dinamika med spoloma, ki jo najdemo v pesmi, ni neposredno prenosljiva na razgrajače z yorških ulic. Zanje sta pomembnejša kolektivna delavska in nižje srednjerazredna identiteta. Usoda Atwoodinih volkodlakinj torej ne zadeva le ženskega dela yorške populacije, ampak vse, ki sleherni konec tedna mrzlično zapuščajo skladišča in pisarne, da se lahko čim prej znajdejo za točilnim pultom.
Kot raziskovalcu predmoderne popularne kulture mi je seveda interpretacija pijančevanja kot ventila za družbene napetosti razumljiva. Moji podatki kažejo, da so se v Yorkshiru pred 400 leti enako živahno zabavali kot danes, kljub puritanski nestrpnosti. A karneval, ki se vsak konec tedna zgrne nad severna angleška mesta, ima tudi svojo temno plat. Skoraj desetletje varčevalnih ukrepov konservativne vlade so namreč najbolj prizadeli prav revni sever. Brexit, kot kaže, občutkov zapostavljenosti in nemoči ne bo omejil. Volkodlaško življenje ostaja edina možnost.
***
Gašper Jakovac je dr. literarnih ved, ki živi in dela v Veliki Britaniji.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva
Naj začnem v oprijemljivi stvarnosti. Yorška prijatelja živita v stanovanju poleg majhne, a prometne ceste. Čeprav je zoprno, da tisti, ki sedijo v zgornjem nadstropju mestnih »doubledeckerjev« lahko vidijo v njuna krožnika, če se pripeljejo mimo, ko ravno sedita pri kosilu, avtomobili niso problem. V obup ju spravlja človeški hrup. Stanovanje je namreč na presečišču dveh predelov mesta, ki ob koncih tedna brstita od nočnega življenja.
Zabavanje na ulicah severne Anglije ni za strahopetce. Veseljaštvo ob koncih tedna sledi vzorcu fantovščin in dekliščin; sestavljeno je torej iz ločenih gruč pomanjkljivo oblečenih moških in žensk vseh starosti, ki že zgodaj zasedejo pube in ulice z nebrzdanim popivanjem in živalskim rjovenjem. Oprave, mini krila in kratki rokavi, ostajajo enaki tako julija kot januarja. Ker se navade v Ljubljani, kolikor mi je znano, v času moje odsotnosti niso veliko spremenile, bo najbrž varno reči, da severnjaške nočne prakse za nas ostajajo vir kulturnega šoka.
Osuplost ali celo ogorčenje obiskovalcev iz južnejših predelov Evrope pa ne izvira le iz obsega javnega pijančevanja, ampak iz prepoznanja posebno goreče objestnosti ženskih udeleženk nočnih pohajkovanj, ki s svojim vedenjem in zunanjostjo prestopajo naše provincialne meje spodobnosti in dobrega okusa. Gre pri tej oceni za seksizem? Seveda. Na yorških ulicah namreč spodobnost nima zaveznika v nobenem od spolov.
Toda intuitivno čudenje predvsem nad ženskim delom veseljaške populacije ima realno podlago v zgodovinskem razvoju zahodnih družb. In prav o tem piše Atwoodova v pesmi »Poročilo o volkodlakih« – dandanes je namreč nočna volkodlaška grožnja postala globalna, ni več »gender specific«. Medtem ko so bili volkodlaki nekoč zgolj moškega spola in v mesečini pač počeli »those things frat boys do«, tiste reči, ki jih počnejo fantje iz študentskih bratovščin, pa dandanes, časom primerno, obstajajo tudi ženske predstavnice iste vrste: dolgonoge razgaljene dame v visokih petah, pripravljene na »no-penalties rampage«.
Najbrž namenoma objavljena na dan pred zaslišanjem Bretta Kavanaugha, spornega kandidata za vrhovnega sodnika ZDA, pesem sopostavlja študentsko vlečenje deklet za lase, ki gre predaleč, z objestnim nočnim življenjem sodobnih poslovnih žensk. A implicitno priznavanje enakosti med spoloma in slavljenje neobrzdane ženske energije ima grenak priokus. Vzklikanje volkodlakinj med nočnim besnenjem, »svoboda, svoboda in moč«, je torej treba brati ironično.
Atwoodova torej zaznava družbene spremembe, ki najbrž zrcalijo novo enakost med spoloma – ne nazadnje gre vendarle za posodobitev prejšnje neenakosti – a zgolj v participaciji pri nočnih razgrajanjih, ne pa v enakovredni porazdelitvi družbene moči podnevi, ko si volkodlaki in volkodlakinje na delovnih mestih ližejo rane pretekle noči.
Pomenljivo je, da se v pesmi ženske predstavnice nočnih zveri naslednje jutro ne znajdejo v direktorskih pisarnah. Izvršilne funkcije v podjetjih najbrž zasedajo naduti fantje iz študentskih bratovščin, torej »Kavanaugh and co.«. Volkodlakinje tičijo nekje na sredi, v spodobni »middle-management« garderobi, na dolgočasnih in nepomembnih sestankih, med katerimi lahko mirno sanjarijo o novih nočnih podvigih, ko bodo spet lahko živele svobodo in v mesečini gospodarile nad ubogimi ljubimci. Atwoodova torej upravičeno ne simpatizira z žensko prisvojitvijo moške »frat boy« kulture, saj je ne razume kot simptom ženske enakosti, ampak prej kot nadomestek za pomanjkanje prave moči.
A dinamika med spoloma, ki jo najdemo v pesmi, ni neposredno prenosljiva na razgrajače z yorških ulic. Zanje sta pomembnejša kolektivna delavska in nižje srednjerazredna identiteta. Usoda Atwoodinih volkodlakinj torej ne zadeva le ženskega dela yorške populacije, ampak vse, ki sleherni konec tedna mrzlično zapuščajo skladišča in pisarne, da se lahko čim prej znajdejo za točilnim pultom.
Kot raziskovalcu predmoderne popularne kulture mi je seveda interpretacija pijančevanja kot ventila za družbene napetosti razumljiva. Moji podatki kažejo, da so se v Yorkshiru pred 400 leti enako živahno zabavali kot danes, kljub puritanski nestrpnosti. A karneval, ki se vsak konec tedna zgrne nad severna angleška mesta, ima tudi svojo temno plat. Skoraj desetletje varčevalnih ukrepov konservativne vlade so namreč najbolj prizadeli prav revni sever. Brexit, kot kaže, občutkov zapostavljenosti in nemoči ne bo omejil. Volkodlaško življenje ostaja edina možnost.
***
Gašper Jakovac je dr. literarnih ved, ki živi in dela v Veliki Britaniji.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva
