Zmaga trde roke
Vsakdo ima pravico do postopka poštenega azilnega postopka, a najbolje je, da v EU sploh ne pride.
Odpri galerijo
Migracije KARIKATURA: Marko Kočevar
Če bi sodili zgolj po statistikah o migracijskih gibanjih čez Sredozemlje, so skupne, evropske rešitve po izbruhu velike begunske krize leta 2015 le začele delovati. Lahko bi ugotavljali, da se je sodelovanje z državami izvora in tranzita obneslo, saj se število prihodov v EU hitro zmanjšuje. A razlogi za novo zaostrovanje evropske krize, povezane z migracijami, so drugje. Kriza je politična.
V Italiji želi nova vlada poskuša pokazati, da si prizadeva za preobrat in zavrnitev vplutja Aquariusu je bila simbolna točka. Bolj opešani bavarski konservativci si s pritiskom na Angelo Merkel želijo izboljšati položaj pred deželnimi volitvami. V Avstriji, ki samo sebe vidi kot most do višegrajk, tršo politiko EU že tako vidijo kot priznanje pravilnosti stališč Sebastiana Kurza v prejšnjih letih.
Prizadevanja za strog nadzor zunanje meje in hitre postopke vračanje vseh, ki ne izpolnjujejo pogojev za zaščito, je v Uniji postalo glavni tok. Odprta migracijska politika - kaj šele nemška politika dobrodošlice iz leta 2015 – v novih notranjepolitičnih okoliščinah ni mogoča. Prevladala je logika: vsakdo ima pravico do postopka poštenega azilnega postopka, a najbolje je, da v EU sploh ne pride.
Občutek izgube nadzora v krizi 2015/2016 ima daljnosežne posledice, kot je bilo pričakovano. Tudi težave pri integraciji množice ljudi se prepogosto zlorabljajo za populistične kampanje, za politiko podžiganja strahov. To vse skupaj vodi do boleče priznanja, da EU trdno zapira vrata in da jo bolj kot človekoljubna načela vodi želja po preživetje doseženega v evropski integraciji, denimo schengna.
Nadzor na notranjih mejah, bodeča žica, neuspeh obveznih kvot, razkol znotraj EU in medsebojno obtoževanje članic so očitna znamenja polomije. Če premikov kmalu ne bo, bo izgubljenih še več let.
V Italiji želi nova vlada poskuša pokazati, da si prizadeva za preobrat in zavrnitev vplutja Aquariusu je bila simbolna točka. Bolj opešani bavarski konservativci si s pritiskom na Angelo Merkel želijo izboljšati položaj pred deželnimi volitvami. V Avstriji, ki samo sebe vidi kot most do višegrajk, tršo politiko EU že tako vidijo kot priznanje pravilnosti stališč Sebastiana Kurza v prejšnjih letih.
Prizadevanja za strog nadzor zunanje meje in hitre postopke vračanje vseh, ki ne izpolnjujejo pogojev za zaščito, je v Uniji postalo glavni tok. Odprta migracijska politika - kaj šele nemška politika dobrodošlice iz leta 2015 – v novih notranjepolitičnih okoliščinah ni mogoča. Prevladala je logika: vsakdo ima pravico do postopka poštenega azilnega postopka, a najbolje je, da v EU sploh ne pride.
Občutek izgube nadzora v krizi 2015/2016 ima daljnosežne posledice, kot je bilo pričakovano. Tudi težave pri integraciji množice ljudi se prepogosto zlorabljajo za populistične kampanje, za politiko podžiganja strahov. To vse skupaj vodi do boleče priznanja, da EU trdno zapira vrata in da jo bolj kot človekoljubna načela vodi želja po preživetje doseženega v evropski integraciji, denimo schengna.
Nadzor na notranjih mejah, bodeča žica, neuspeh obveznih kvot, razkol znotraj EU in medsebojno obtoževanje članic so očitna znamenja polomije. Če premikov kmalu ne bo, bo izgubljenih še več let.
