Arhitekti, gradbeniki in druge stroke
Poraja se mi niz vprašanj, ki izključujejo ekskluzivno vlogo arhitekta pri vodenju projektov stavb ...
Odpri galerijo
»Estetika vsekakor ni ena od bistvenih zahtev pri načrtovanju stavbe, tudi po trenutno veljavnem (gradbenem zakonu) GZ ne.« Fotodokumentacija Dela
Za boljše razumevanje napisanega naj poudarim, da cenim arhitekturo kot stroko in v njenih posameznih smereh tudi arhitekturo kot umetnost. Poraja pa se mi niz vprašanj, ki izključujejo ekskluzivno vlogo arhitekta pri vodenju projektov stavb in v prihodnosti verjetno še česa drugega.
Arhitekti poskušajo tudi s pomočjo svoje zbornice ZAPS dokazati, da so pri projektiranju stavb predvsem umetniki in zato edini poklicani za vodenje projekta. Pri tem pozabljajo, da je projektiranje, tudi arhitektonsko, strokovno, timsko in interdisciplinarno delo. Estetika vsekakor ni ena od bistvenih zahtev pri načrtovanju stavbe, tudi po trenutno veljavnem (gradbenem zakonu) GZ ne. Arhitektonska zasnova, dimenzije in oblika stavbe so odvisne od niza zunanjih vplivov, kot so prostorski plani, zahteve naročnika, upoštevanje strokovnih standardov, ki predpisujejo minimalne dimenzije prostorov in stavbne opreme, tehnoloških zahtev opreme, ki bo uporabljena v stavbi ... Svoboda umetniškega oblikovanja je tako zelo omejena. Da bi vsak načrt arhitekture poimenovali umetniško delo in posledično avtorsko delo univerzitetnega inženirja arhitekture, z vsemi posledicami, ki jih takšna uvrstitev prinaša, je nerealno in nepošteno, tudi do drugih strok, ki sodelujejo pri zasnovi in načrtovanju objekta. Če potegnem vzporednico z drugimi deli projekta, na primer s statičnimi analizami, lahko trdim, da nikomur iz gradbene stroke ne pade na um, da bi svoj del projektne dokumentacije poimenoval, na primer, umetniško ali znanstveno delo.
Drznil si bom napovedati problematiko, ki izhaja iz želenih avtorskih pravic arhitekta v projektu. To, kar je danes estetsko sprejemljivo, bo jutri tarča kritik samih arhitektov in bo pripeljalo tudi do odločitve lastnika objekta, da bo stanje spremenil po svojem okusu (na primer: fasado iz današnje arhitekturno moderne in estetsko sprejemljive črne barve bo prebarval na belo). Takrat se bo pojavil arhitekt (avtor »umetnine«) ter ugotovil, da je njegovo avtorsko delo spremenjeno (uničeno). Ali bo dosegel vrnitev v prvotno projektno stanje in odškodnino? Estetika je muha enodnevnica in zelo odvisna od okusa posameznika ali skupine posameznikov, ki kreirajo njeno politiko. Izgradnja, na primer stanovanjske hiše, se lahko malokrat deklarira kot arhitektonska umetniška stvaritev in je statistično gledano izredno redek dogodek.
Aktualni gradbeni zakon (GZ) estetike ni uvrstil med bistvene zahteve za stavbe. Estetski kriteriji niso določeni, se pa s časom in v prostoru spreminjajo. Ali je bila zaradi tega v GZ izpuščena revizija načrtov? Ali so bili ti kriteriji ocenjevanja arhitekturnega načrta po zakonu o graditvi objektov (ZGO-1) preveč odvisni od individualnih pogledov revidenta in so povzročali preveč težav projektantu arhitekture? Pri ostalih strokah je situacija drugačna, saj se da vsaka projektirana rešitev eksaktno kontrolirati na osnovi standardov ali fizikalnih zakonov.
Arhitekti se očitno čutijo ogrožene pri svojih poslovnih aktivnostih, povezanih z gradnjo stavb, in so napeli vse sile, da bi
popolnoma obvladovali to področje. Priznati jim je treba, da so pri tem kar uspešni. Strateško so zasedli veliko večino »odločujočih« (decision-making) mest v strukturi državne uprave (MOP) in dirigirajo simfonijo gradnje po svojih notah. Že priprava novega GZ je jasno pokazala takšno stanje. Praktično so bile zavrnjene vse bistvene pripombe inženirske stroke, ki so bile uradno poslane na MOP v času priprave GZ in so kazale odstopanja od arhitektskega videnja problematike. Tudi v praksi se tolmači GZ v prid arhitekturi kot stroki (MOP v navodilih upravnim enotam za izdajanje gradbenih dovoljenj: prevladujoča stroka pri gradnji stavb je arhitektura in zato je lahko vodja projekta izključno arhitekt).
Zanimivo bi bilo vedeti, kako dojemajo kolegi arhitekti razvoj bivalne kulture v smeri »pametne hiše« ali »pametnega mesta« (smart house/smart city). Tu gre za uvajanje najnovejših tehnologij, digitalizacije, avtomatizacije, robotizacije v vsakodnevno bivalno okolje. Ali si tudi na tovrstnih področjih prestavljajo svojo vodilno vlogo? Za zaključek poudarjam, da nimam nič proti, da funkcijo vodje projekta pri stavbah zasede tudi arhitekt, vendar mislim, da je absolutno napačno z zakonom predpisovati, da je to lahko izključno On.
Obstajajo tudi druge stroke, ki so in so bile tudi do sedaj sposobne opravljati to funkcijo. Zakon se ne bi smel spuščati na raven formiranja projektnega tima, temveč je jasno, da je to naloga in polna odgovornost prevzemnika posla, gospodarskega subjekta, ki nastopa kot Projektant.
Arhitekti poskušajo tudi s pomočjo svoje zbornice ZAPS dokazati, da so pri projektiranju stavb predvsem umetniki in zato edini poklicani za vodenje projekta. Pri tem pozabljajo, da je projektiranje, tudi arhitektonsko, strokovno, timsko in interdisciplinarno delo. Estetika vsekakor ni ena od bistvenih zahtev pri načrtovanju stavbe, tudi po trenutno veljavnem (gradbenem zakonu) GZ ne. Arhitektonska zasnova, dimenzije in oblika stavbe so odvisne od niza zunanjih vplivov, kot so prostorski plani, zahteve naročnika, upoštevanje strokovnih standardov, ki predpisujejo minimalne dimenzije prostorov in stavbne opreme, tehnoloških zahtev opreme, ki bo uporabljena v stavbi ... Svoboda umetniškega oblikovanja je tako zelo omejena. Da bi vsak načrt arhitekture poimenovali umetniško delo in posledično avtorsko delo univerzitetnega inženirja arhitekture, z vsemi posledicami, ki jih takšna uvrstitev prinaša, je nerealno in nepošteno, tudi do drugih strok, ki sodelujejo pri zasnovi in načrtovanju objekta. Če potegnem vzporednico z drugimi deli projekta, na primer s statičnimi analizami, lahko trdim, da nikomur iz gradbene stroke ne pade na um, da bi svoj del projektne dokumentacije poimenoval, na primer, umetniško ali znanstveno delo.
Drznil si bom napovedati problematiko, ki izhaja iz želenih avtorskih pravic arhitekta v projektu. To, kar je danes estetsko sprejemljivo, bo jutri tarča kritik samih arhitektov in bo pripeljalo tudi do odločitve lastnika objekta, da bo stanje spremenil po svojem okusu (na primer: fasado iz današnje arhitekturno moderne in estetsko sprejemljive črne barve bo prebarval na belo). Takrat se bo pojavil arhitekt (avtor »umetnine«) ter ugotovil, da je njegovo avtorsko delo spremenjeno (uničeno). Ali bo dosegel vrnitev v prvotno projektno stanje in odškodnino? Estetika je muha enodnevnica in zelo odvisna od okusa posameznika ali skupine posameznikov, ki kreirajo njeno politiko. Izgradnja, na primer stanovanjske hiše, se lahko malokrat deklarira kot arhitektonska umetniška stvaritev in je statistično gledano izredno redek dogodek.
»Zakon se ne bi smel spuščati na raven formiranja projektnega tima, temveč je jasno, da je to naloga in polna odgovornost prevzemnika posla, gospodarskega subjekta, ki nastopa kot Projektant.« Foto Blaž Samec
Aktualni gradbeni zakon (GZ) estetike ni uvrstil med bistvene zahteve za stavbe. Estetski kriteriji niso določeni, se pa s časom in v prostoru spreminjajo. Ali je bila zaradi tega v GZ izpuščena revizija načrtov? Ali so bili ti kriteriji ocenjevanja arhitekturnega načrta po zakonu o graditvi objektov (ZGO-1) preveč odvisni od individualnih pogledov revidenta in so povzročali preveč težav projektantu arhitekture? Pri ostalih strokah je situacija drugačna, saj se da vsaka projektirana rešitev eksaktno kontrolirati na osnovi standardov ali fizikalnih zakonov.
Arhitekti se očitno čutijo ogrožene pri svojih poslovnih aktivnostih, povezanih z gradnjo stavb, in so napeli vse sile, da bi
popolnoma obvladovali to področje. Priznati jim je treba, da so pri tem kar uspešni. Strateško so zasedli veliko večino »odločujočih« (decision-making) mest v strukturi državne uprave (MOP) in dirigirajo simfonijo gradnje po svojih notah. Že priprava novega GZ je jasno pokazala takšno stanje. Praktično so bile zavrnjene vse bistvene pripombe inženirske stroke, ki so bile uradno poslane na MOP v času priprave GZ in so kazale odstopanja od arhitektskega videnja problematike. Tudi v praksi se tolmači GZ v prid arhitekturi kot stroki (MOP v navodilih upravnim enotam za izdajanje gradbenih dovoljenj: prevladujoča stroka pri gradnji stavb je arhitektura in zato je lahko vodja projekta izključno arhitekt).
Zanimivo bi bilo vedeti, kako dojemajo kolegi arhitekti razvoj bivalne kulture v smeri »pametne hiše« ali »pametnega mesta« (smart house/smart city). Tu gre za uvajanje najnovejših tehnologij, digitalizacije, avtomatizacije, robotizacije v vsakodnevno bivalno okolje. Ali si tudi na tovrstnih področjih prestavljajo svojo vodilno vlogo? Za zaključek poudarjam, da nimam nič proti, da funkcijo vodje projekta pri stavbah zasede tudi arhitekt, vendar mislim, da je absolutno napačno z zakonom predpisovati, da je to lahko izključno On.
Obstajajo tudi druge stroke, ki so in so bile tudi do sedaj sposobne opravljati to funkcijo. Zakon se ne bi smel spuščati na raven formiranja projektnega tima, temveč je jasno, da je to naloga in polna odgovornost prevzemnika posla, gospodarskega subjekta, ki nastopa kot Projektant.
