Arhitekti so brez inženirjev precej nebogljeni (2)
Ne morem reči, da sem bil presenečen nad omalovažujočim in pokroviteljskim tonom inženirja Pogačnika.
Odpri galerijo
Gradbeni zakon (GZ) velja šele dobra tri leta, kot tudi sporno določilo, da mora projektant za vodenje izdelave projektne dokumentacije določiti arhitekta ali pooblaščenega inženirja iz stroke, ki glede na namen gradnje prevladuje. Foto Blaž Samec/Delo
Mnenje pooblaščenega inženirja gradbeništva in člana UO IZS Andreja Pogačnika pod zgornjim naslovom (Delo, 2. marca, stran 7, na spletu pod naslovom Kolegi arhitekti, zakaj?), da s(m)o arhitekti brez inženirjev precej nebogljeni, je všečno za tiste, ki v duhu časa prisegajo na okope in vojno vseh z vsemi ter stavijo na moč artilerije, in ne moč argumentov.
Ne morem reči, da sem bil presenečen nad omalovažujočim in pokroviteljskim tonom inženirja Pogačnika, ker se je vse to že napovedovalo slab mesec pred tem, ko so prominentni avtorji v sobotni izdaji časopisa v celostranskem članku Inženirski pogled na sprejemanje gradbene zakonodaje trasirali pot, ki jo je nadgradil spoštovani inženir gradbeništva.
Naj z argumenti zavrnem njegovo grobo obtožbo o izključni odgovornosti arhitektov za zelo slabo urbanizirano krajino in neavtohtone in neartikulirano izstopajoče stavbe, kar naj bi po njegovem rešil predlagani popravek gradbenega zakona, ki bi odpravil monopol arhitektov, za kar kot akterja ponovno po nemarnem omenja cenjenega kolega arhitekta Aleša Prijona, ki je bil takrat državni sekretar na ministrstvu za okolje in prostor. Gradbeni zakon (GZ), ki naj bi povzročil vse omenjene anomalije, namreč velja šele dobra tri leta, kot tudi sporno določilo (glej 12. člen!), da mora projektant za vodenje izdelave projektne dokumentacije določiti arhitekta ali pooblaščenega inženirja iz stroke, ki glede na namen gradnje prevladuje, to je vodjo projekta, ki koordinira izdelavo projektne dokumentacije in jo potrdi.
Vse devastacije v prostoru, ki jih taksativno našteva avtor, se zato verjetno niso mogle zgoditi v zadnjih treh letih, ko je veljaven ta zakon in smo bili arhitekti po njegovem neupravičeno postavljeni v nekakšen prednostni položaj. Kako prednosten je ta položaj, si lahko vsak odgovori sam, če podrobno prebere dikcijo 3. člena (5.25. in 26. točka) veljavnega GZ, ki govori o vrstah gradnje oziroma gradbenih objektov.
Vsakomur je lahko popolnoma jasno, da polje strokovnega delovanja pooblaščenega inženirja arhitekta nenadoma ni več tako obsežno in ne predstavlja nikakršne prevlade arhitektov nad drugimi strokami, temveč taka zakonska ureditev zagotavlja največjo mero strokovnosti pri vseh gradbenih posegih v prostor. Upam si trditi, da je bila taka zakonska ureditev sprejeta prav zaradi očitane devastacije in anomalij v prostoru, ko smo bili arhitekti v neenakopravnem položaju, kar je očitno takrat po dolgih letih kot vzrok temu sprevidel tudi zakonodajalec.
Strinjam se, da tudi arhitekti nismo brez krivde, vendar to ne opravičuje inženirjev drugih strok, da izrabljajo trenutno situacijo in nekritično ter iz neetičnih nagibov lobirajo za take spremembe zakona, ki nas bodo ponovno vrnile v čase, o katerih smo bili prepričani, da so za nami.
V praksi se sodelovanje med inženirji arhitekti in inženirji drugih strok ni spremenilo, razlika je po mojem samo v tem, da so inženirji drugih strok pri izdelavi projektne dokumentacije za stavbe »razbremenjeni marsikaterega banalnega opravila in se lahko posvetijo razvoju odličnih rešitev in absolutni popolnosti«, kot poudarja avtor. Pri izdelavi projektne dokumentacije za gradbeno-inženirske objekte pa to velja za nas arhitekte, ko smo, kot se v praksi rado dogaja, večkrat v celoti razbremenjeni, ker nismo niti vključeni v to interdisciplinarno raboto.
Naj zaključim z upanjem, da se motim in omenjeni inženirski pogled na sprejemanje nove zakonodaje – pod kar so podpisani tudi nekateri moji poslovni prijatelji, med njimi tudi avtor omenjenega mnenja, ki ga zelo cenim – ni posledica neupravičeno razumljene podrejene vloge inženirjev v procesu projektiranja, temveč le trenutno stanje duha v naši družbi!
Ne morem reči, da sem bil presenečen nad omalovažujočim in pokroviteljskim tonom inženirja Pogačnika, ker se je vse to že napovedovalo slab mesec pred tem, ko so prominentni avtorji v sobotni izdaji časopisa v celostranskem članku Inženirski pogled na sprejemanje gradbene zakonodaje trasirali pot, ki jo je nadgradil spoštovani inženir gradbeništva.
Naj z argumenti zavrnem njegovo grobo obtožbo o izključni odgovornosti arhitektov za zelo slabo urbanizirano krajino in neavtohtone in neartikulirano izstopajoče stavbe, kar naj bi po njegovem rešil predlagani popravek gradbenega zakona, ki bi odpravil monopol arhitektov, za kar kot akterja ponovno po nemarnem omenja cenjenega kolega arhitekta Aleša Prijona, ki je bil takrat državni sekretar na ministrstvu za okolje in prostor. Gradbeni zakon (GZ), ki naj bi povzročil vse omenjene anomalije, namreč velja šele dobra tri leta, kot tudi sporno določilo (glej 12. člen!), da mora projektant za vodenje izdelave projektne dokumentacije določiti arhitekta ali pooblaščenega inženirja iz stroke, ki glede na namen gradnje prevladuje, to je vodjo projekta, ki koordinira izdelavo projektne dokumentacije in jo potrdi.
Vse devastacije v prostoru, ki jih taksativno našteva avtor, se zato verjetno niso mogle zgoditi v zadnjih treh letih, ko je veljaven ta zakon in smo bili arhitekti po njegovem neupravičeno postavljeni v nekakšen prednostni položaj. Kako prednosten je ta položaj, si lahko vsak odgovori sam, če podrobno prebere dikcijo 3. člena (5.25. in 26. točka) veljavnega GZ, ki govori o vrstah gradnje oziroma gradbenih objektov.
Vsakomur je lahko popolnoma jasno, da polje strokovnega delovanja pooblaščenega inženirja arhitekta nenadoma ni več tako obsežno in ne predstavlja nikakršne prevlade arhitektov nad drugimi strokami, temveč taka zakonska ureditev zagotavlja največjo mero strokovnosti pri vseh gradbenih posegih v prostor. Upam si trditi, da je bila taka zakonska ureditev sprejeta prav zaradi očitane devastacije in anomalij v prostoru, ko smo bili arhitekti v neenakopravnem položaju, kar je očitno takrat po dolgih letih kot vzrok temu sprevidel tudi zakonodajalec.
Strinjam se, da tudi arhitekti nismo brez krivde, vendar to ne opravičuje inženirjev drugih strok, da izrabljajo trenutno situacijo in nekritično ter iz neetičnih nagibov lobirajo za take spremembe zakona, ki nas bodo ponovno vrnile v čase, o katerih smo bili prepričani, da so za nami.
V praksi se sodelovanje med inženirji arhitekti in inženirji drugih strok ni spremenilo, razlika je po mojem samo v tem, da so inženirji drugih strok pri izdelavi projektne dokumentacije za stavbe »razbremenjeni marsikaterega banalnega opravila in se lahko posvetijo razvoju odličnih rešitev in absolutni popolnosti«, kot poudarja avtor. Pri izdelavi projektne dokumentacije za gradbeno-inženirske objekte pa to velja za nas arhitekte, ko smo, kot se v praksi rado dogaja, večkrat v celoti razbremenjeni, ker nismo niti vključeni v to interdisciplinarno raboto.
Naj zaključim z upanjem, da se motim in omenjeni inženirski pogled na sprejemanje nove zakonodaje – pod kar so podpisani tudi nekateri moji poslovni prijatelji, med njimi tudi avtor omenjenega mnenja, ki ga zelo cenim – ni posledica neupravičeno razumljene podrejene vloge inženirjev v procesu projektiranja, temveč le trenutno stanje duha v naši družbi!
