Čemu maličimo svoj lastni jezik?

Prizadevanj in boja posameznikov in rodov, ki so se zavzemali za slovenske ideale, ni mogoče zanemariti.
Fotografija: Slovenci smo zavedni narod, postavljamo se s prelestno deželico, z edinstvenim jezikom, prijaznostjo, izobraženci, športniki … FotoIgor Zaplatil
Odpri galerijo
Slovenci smo zavedni narod, postavljamo se s prelestno deželico, z edinstvenim jezikom, prijaznostjo, izobraženci, športniki … FotoIgor Zaplatil

Slovenci smo zavedni narod, postavljamo se s prelestno deželico, z edinstvenim jezikom, prijaznostjo, izobraženci, športniki … Smo pa tudi labilni. Klonemo, zmanjka »gorenjske trme«, zanihamo pred tujci ob narodni zavesti, simbolih … Celo in zlasti doma. Kot da bi se sramovali naše lepe besede, vpletamo tujke, ki prehajajo v stalno rabo in ogrožajo naš jezik. Zlasti mladi se postavljajo s tujkami, kot so kul, ful, šit, špon, mega, d-best, valjda, itak, kao, žurka … Te prehajajo v redno rabo tudi pri starših in starejših, ti primaknejo še svoje, kot so čao, servus, arivederči, fruštek, fejst, tški (težki) ... Prav čudno, celo elita se pridružuje z izrazi, kot je brexit. Vsesplošni problem pa je angleščina, jezik, ki nas silno ogroža, postaja evropski, morda celo že svetovni.

Potrkajmo vendarle na lastno zavest, na naše napake, na jezik, na srce korenin istovetnosti ... Gre za potrebo, podobno kot je demografski in tehnični razvoj, kot nova rojstva, če kot narod slovenski hočemo obstati. Prenehajmo mu zadajati rane, ga zanemarjati, mrcvariti, uničevati, kajti materinščina z narečji je v knjižni obliki najvidnejša značilnost pričevalne moči naroda. Trubar je kljub skepticizmu, zvito v strogi tajnosti z ljubeznijo do svojega naroda leta 1540 zakoličil temelj slovenske književnosti. A je bil še v Prešernovem času smatran za jezik hlapcev. Končno smo se leta 1991 povzdignili na uradno enakopravno raven evropskih jezikov, uresničili tisočletni sen neodvisnosti, poravnali dolg do muk naših pradedov. Tu ne kaže pozabiti protestnega odhoda iz Beograda, muk in žrtev partizanov. Tudi sam sem se veselil njihovih mitingov, toda silno žalostil zaradi smrti treh sosedovih partizanov. Spliterji avionske bombe so jih namreč zadeli, švigali še mimo mojih otroških ušes … Tragični 5. april 1945, a zame srečno drugo rojstvo. Ja, ne gre pozabiti žrtev, trpljenja, vztrajnosti. Ohranimo zgodbe zanamcem, kakorkoli že.

Ne smemo zanemariti Brižinskih spomenikov, Biblije Dalmatina, prevoda svetega pisma (natisnjen med prvimi v krogu evropskih narodov). Ja, tudi zato uporabljajmo besedo našo po domače. Ponosno! Foto Janoš Zore
Ne smemo zanemariti Brižinskih spomenikov, Biblije Dalmatina, prevoda svetega pisma (natisnjen med prvimi v krogu evropskih narodov). Ja, tudi zato uporabljajmo besedo našo po domače. Ponosno! Foto Janoš Zore


Spomine je, na primer, Tone Kuntner obudil pesniško, v svoji zbirki Mati Slovenija. In tudi pisatelji poskrbijo, da se z njihovimi literarnimi deli ohranja zavednost spomina na pripadnost, hlapčevanje, mučenje, žrtve … Tone Svetina je to prikazal v petih knjigah na kar 3395 straneh, podobno drugi avtorji v svojih delih, kot so Med strahom in dolžnostjo, Vodoravni rez, Zarotniki, Begunje, Sredi vsega, Mrak pred svetlobo, Noči dolgih nožev, Ultra, Pri svojih na svojem … V tej zadnji je prikazana Primorska s Kanalsko dolino, kjer je bil slovenski jezik prepovedan. A zavedni Slovenci so imeli te knjige doma, na skrivaj so jih uporabljali, kljub strogi fašistični prepovedi. Slovenska beseda je živela le še v cerkvi, vendar so jo v Beneški Sloveniji že v začetku pregnali. Edini Martin Čedermac je spodbujal in rotil: »Ne zatajite svojega jezika!« In domačije po vsej Primorski so skrivale bogato zalogo slovenskih knjig, da so jih brali, se učili jezika in s tem ohranili jezik. Boj za jezik pa se je vnemal tudi na avstrijskem, v Djekšah, Zavarhu … Tudi v Videnski pokrajini, Nadiških in Terskih dolinah, koder so slovenske narodne skupnosti dokazovale, da so Slovenci. Žal so jih zavezniki z rapalsko pogodbo izigrali, krivično odtrgali od Slovenije, njo pa odškodovali tudi še za Trst … Četudi so partizani od tam pregnali okupatorja že prej.

Vendar ne smemo zanemariti Brižinskih spomenikov, Biblije Dalmatina, prevoda svetega pisma (natisnjen med prvimi v krogu evropskih narodov). Ja, tudi zato uporabljajmo besedo našo po domače. Ponosno! Nismo sami, v verzih nas spodbujajo pesniki. Med njimi omenimo le eno izjemno, že davno izrečeno misel: Pokaj tako hrumite, Slovana se bojite? A Prešeren nas je obranil ilirizma, Cankar zatrdil, da bo slovenski jezik z literaturo vred obstal … Prizadevanj in boja neštetih nekdanjih posameznikov in rodov, ki so se zavzemali za slovenske ideale, ni mogoče zanemariti, saj predstavljajo silno notranjo moč. Last njih, ki so odšli, a so nam kot »angeli varuhi« v pomoč in spodbudo. Dodam še Gregorčiča, Slomška, Maistra, Kocbeka, Bevka in Prežihovega Voranca, ki z Doberdobom seže v prvo svetovno vojno. Žalostni zaključek poznamo: »slovenski grob«.
A mi, utrujeni, razjarjeni, užaloščeni, sprti, nemočni, opeharjeni od tajkunov, slabega vladanja ... Joj, čemu maličimo še jezik lasten, ga blatimo s »spakedrankami« ... Ej! Slovenec, mar ne veš: »Tvoja zemlja je zdrava!« »Ma oštja«, naj takšna potomcem ostane!

Preberite še:

Komentarji: