Čez deset let še druga jedrska elektrarna
Delo je 6. januarja na naslovnici objavilo članek z naslovom Čez deset let še druga jedrska elektrarna.
Elektrodirektorji so skupaj z vlado stopili v ofenzivo, ki naj prepriča javnost in skeptike, da je izgradnja nove jedrske elektrarne edina rešitev za samozadostno oskrbo Slovenije z elektriko. Naj na začetku laično pripomnim, da je uporaba besede samozadostnost skrajno zavajajoča, saj je betonski gigant v Krškem povsem odvisen od uvoza goriva, ki ga povrhu ni na prostem trgu.
Temeljni kamen za Jedrsko elektrarno Krško (JEK) je bil v Krškem postavljen pet mesecev zatem, ko je na Kozjanskem potres porušil stare stanovanjske stavbe in priprave na gradnjo JEK2 so se intenzivirale slabo leto zatem, ko je bližnji Zagreb prizadel rušilni potres.
Dosedanje dobro delovanje JEK je sad inženirskega znanja, ameriškega pri postavitvi in slovenskega pri delovanju in vzdrževanju. Zaradi seizmično nestabilnega območja, na katerega nimamo vpliva in postaja še večja neznanka z globalnimi spremembami na površju našega planeta, se dobremu inženirskemu znanju pridružuje še sreča, za katero pa vemo, da je opoteča. Zaradi slednje neznanke se bom vključil v gibanje, da to enosmerno podjetniško razmišljanje o postavitvi še ene nuklearke na Krškem polju družbeno odgovorno zavrnemo. Zavedam se, da smo od elektrike povsem odvisni, a ne pristajam na argument, da je jedrska energija najcenejša in zato edina možnost.
Primer TEŠ je dovolj zgovoren, da je sprega elektro-političnih lobijev pogrnila na celotni črti, in da nepremišljena izgradnja ne daje obetanega. Od elektrogospodarstva moramo zahtevati program in izračun varčevanja za obstoječi obseg elektrike s posodobitvijo elektro objektov in prenosov, zapiranjem ali prestrukturiranjem porabe v industriji, stimulacijo ugodnejše časovne dnevno – nočne porabe. K varčevanju z elektriko sodi tudi režim njene racionalne rabe v okviru javnih sistemov, kot so, na primer, razsvetljava, železniško in avtocestno gospodarstvo, pa tudi v gospodinjstvih z električnimi avtomobili.
Vzporedno z varčevalnimi ukrepi mora potekati iskanje sistemskih rešitev za nove vire električne energije. Zlahka izračunamo, koliko sončne energije bi, na primer, prinesle vse ravne strehe industrijskih in trgovskih hal na Primorskem in v Slovenski Istri (verjetno so razmere zato ugodne še kje) ter koliko bi tak projekt stal s potrebnimi gradbenimi deli in soglasji lastnikov. To verjetno ne bo dovolj, zato je treba preveriti še druge lokacije in preostale možnosti zelene energije. Živimo v globalnem svetu, s katerim nas povezujejo že električni krogotoki, zato verjamem, da je izvedljivo tudi dolgoročno (so)investiranje v hidroenergijo sosednjih držav, kar bi nam zagotovilo manjkajoči delež.
Elektrogospodarstvu se v primeru celovitega pristopa s financiranjem izobraževanja, raziskav in sistemskimi rešitvami zelenih energij obeta skokovit razvoj. Vse je bolje, kot se zanašati na to, da nam bo narava prizanesla.
