Elektrika še ni električna energija
Samoumevno je, da elektrika je, ko zvečer prižgeš luč, vključiš televizor, skuhaš večerjo ... Hudo je, če je ni. A elektrika je povsod. Atoma ni brez elektrona in protona. Ko je govor o električni energiji (EE), mnogi temu rečejo elektrika, ki pa to še ni. Vsak elektron (–) potrebuje svoj proton (+), da je par navzven nevtralen. Sicer prosti elektron išče partnerja. Zato napetost, ki je pomemben faktor električne energije. Če je napetost previsoka, ovira (izolacija) med plusom in minusom popusti, nastane kratki stik (strela), pari se v hipu združijo in električna energija se spremeni v toplotno in svetlobno, pa še kakšno. Če pa oviro nadomestimo z ustreznim uporom (porabnikom), se EE regulirano spreminja v druge vrste energije. Z vodno, toplotno, jedrsko … energijo in generatorji ločujejo pare (– na eno staran in + na drugo). Več ko ločijo parov, več električne energije nastane. Elektrarne jo pošiljajo v omrežje ali v shranjevalnike. Na drugi strani omrežja smo potrošniki s svojimi porabniki.
Baterije so za manjše porabnike dobrodošle, za večje količine električne energije pa neekonomične in te EE ni mogoče pošiljati na velike razdalje. Šele izum Nikole Tesle (izmenična napetost in transformatorji) je omogočil izgradnjo elektroenergetskih sistemov (EES). To so ogromna električna omrežja z različnimi napetostnimi nivoji, povezana v celoto, na katera so priključene elektrarne in porabniki. EES lahko obratuje le, ko skupaj uravnoteženo delujejo elektrarne, omrežje in porabniki.
Problem elektroenergetskih sistemov je, da do nedavnega niso imeli shranjevalnikov električne energije (akumulacije), tudi zdaj jih je komaj za vzorec, zato mora proizvodnja EE slediti porabi, sicer sistem ni stabilen, kvaliteta električne energije se zniža, v skrajnem primeru pa sistem razpade (posledica je električni mrk). Zato je vodenje obratovanja elektroenergetskih sistemov (»dispečing«) izrednega pomena. Dispečerji so bili do nerazumnega razbitja elektroenergetskih sistemov in uvedbe trga z električno energijo »piloti« EES, zadolženi za zanesljivo, stabilno in optimalno obratovanje. Na voljo so imeli tri vrste regulacije, ko pa je nastala kriza, pa še redukcije (izklope). Na elektroenergetski sistem ne sme biti priključen generator, večji od 10 odstotkov moči EES, kajti v primeru njenega izpada bi sistem mrknil. Ko smo gradili JE Krško, smo se zato morali vključiti v skupni elektroenergetski sistem zahodnih držav. Večji EES je tudi stabilnejši, zanesljivejši, ima kvalitetnejšo in cenejšo EE. Daljnovodne povezave med elektroenergetskimi sistemi, našim (v socializmu) in ostalimi (v kapitalizmu, kjer so bili EES tudi v državni lasti), niso potrebovale dragih regulacijskih ventilov kot sedaj zaradi trgovanja z EE. Države so si prej med sabo pomagale pri havarijah oziroma pri drugih izrednih dogodkih, sicer pa so z električno energijo trgovale med sabo.
Najvišji strošek električne energije iz elektroenergetskih sistemov so investicije v elektrarne in omrežje, pa tudi vzdrževanje in obratovanje EES. Voda, sonce, veter so dar narave, premog nakopljemo doma, nafte in plina porabimo malo, tudi jedrsko gorivo ni velik zalogaj. Težko pa se elektroenergetski sistem prilagaja večjim spremembam porabe. Ko je kriza in proizvodnja EE močno pade, se prihodek proporcionalno temu zniža, stroški pa le minimalno. Še huje je, ko je konjunktura – povečani porabi električne energije ni mogoče slediti. Gradnja nove elektrarne ali daljnovoda traja tudi več kot deset let; investicije so drage in umeščanje v prostor je problem.
Elektroenergetski sistem je pomemben in tudi protisloven (koristen in problematičen), vsekakor pa je brez konkurence in je ključen za družbo kot skupno dobro. Z izpadom EES se ustavi skoraj vse. Po padcu železne zavese, ko je neoliberalizem zavladal svetu, so lastniki velekapitala zavohali ta zalogaj. Ogromno kapitala je v elektroenergetskih sistemih in vsi potrebujemo električno energijo. Je naravni monopol, kot nalašč za kovanje ogromnih dobičkov! Kaj boljšega kot javno dobro, ki so ga ustvarili ljudje, privatizirati in z njim izčrpavati rajo! Niso več pomembne kakovost električne energije, zanesljiva oskrba in solidarnost; pomanjkanje EE zvišuje ceno in profit. Ko so se ti procesi začeli v ZDA, je njihov ekonomist, Nobelov nagrajenec Paul Krugman, opozarjal, da elektroenergetski sistem ne sme na trg, ker to škodi vsem. A pohlep je bil prevelik in Kalifornija je to kmalu začutila. Mrki so povzročili ogromno škodo in tudi žrtve. Pa se je kapital malo umaknil, družba je ponovno prevzela odgovornost za elektroenergetski sistem, a električna energija je morala na trg. Elektroenergetske sisteme je bilo treba zato organizacijsko razbiti – fizično jih sicer ni mogoče. Zdaj trgovci od razkosanih delov EES kupujejo EE in nam jo prodajajo nazaj po precej višji ceni, pri tem pa povzročajo še motnje in dodatne stroške sistemu. Oni le papirnato trgujejo na borzah in kujejo ogromne dobičke. So kot pijavke, ki uničujejo gostitelja in se na račun njega debelijo. Zdaj svojo električno energijo kupujemo nazaj po skoraj desetkrat višji ceni, kot smo jim jo prodali, pa še višjo omrežnino plačujemo, da pokrivamo visoke dodatne stroške, ki jih trgovci povzročajo elektroenergetskemu sistemu. Ni to butalsko?
Znanec me je vprašal, kako lahko trgovec po istem omrežju prodaja tudi zeleno električno energijo. Seveda je ne more (pa jo!), kajti ves nakup in prodaja sta virtualna, le na papirju. Trgovci niso odgovorni za elektroenergetski sistem, strošek obratovanja pa krepko povišajo, ker s tem, ko na trgu od elektroenergetskih sistemov kupujejo električno energijo, vplivajo na obratovanje elektrarn, ki niso več »pot komando« dispečerjev. Elektrarne so zelo različne glede na ceno električne energije, način obratovanja in lokacijo, a v obratovanju EES so vse nujne. Izgube električne energije v elektroenergetskem sistemu so se povečale. Dispečerjev, ki so vodili obratovanje EES, ni več, postali so operaterji (»kirurgi«), ki le »sanirajo rane«, povzročene v elektroenergetskem sistemu zaradi neodgovornih trgovcev. Eles, krovno podjetje našega elektroenergetskega sistema, kupuje EE od trgovcev za pokrivanje izgub in izravnave, da elektroenergetski sistem deluje. Krepko je povečal število zaposlenih, na meji z Italijo je vgradil drag, največji transformator v EU kot ventil za pretok električne energije. Ostali deli elektroenergetskega sistema so tudi morali povečati število zaposlenih, ustanovili so precej novih pravnih oseb, zgradili so kopico novih centrov vodenja … Vse to drago plačujemo z omrežnino. TEŠ6 žal ni jagodni izbor teh norosti!
