Janševemu prazničnemu nagovoru na rob

Praznični nagovor predsednika vlade g. Janeza Janše (JJ) na proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti bi bil predvsem za nekoga, ki ne bi nič poznal govorca, pač pa le slovensko stvarnost, kar sprejemljiv. Posamezni poudarki so bili povsem tehtni. Kritični gledalci TV-proslave naj mi dovolijo, da zanemarim uvodna natolcevanja v oddaji, o katerih sem pomislil, da jih je sestavila prejšnja hrvaška predsednica. Tako bednih zmazkov nisva delala niti midva z Jožetom Dežmanom v času, ko sva zgodbam »očetov« še v celoti verjela.

Od slavnostnega govornika bi si človek vsaj ob taki priložnosti želel, da ne bi nastopal z izrazom, ki pri gledalcu poraja občutek, da smo na pogrebu, ali da je nekaj katastrofalno narobe. Ampak to je JJ; se pač ne zgleduje po »zrcalno« izpiljenih javnih nastopih predsednika države BP. Zato vtis, da smo pred katastrofo, ne pa pred obletnico najbolj opevanega dogodka nacionalne zgodovine, niti ne moti. So me pa begali govorčevi nenaslovljeni (v resnici so bili povsem natančno naslovljeni, a z značilno politično hinavščino) očitki o pohabljenosti domače demokracije, zlasti zaradi nesprejemanja različnosti oziroma drugačnosti. Z mislijo se v bistvu strinjam; velikokrat najdem potrditev zanjo kar pri sebi. A ker povsem razumemo, koga in kaj je JJ s to »ugotovitvijo« mislil, moramo biti vsaj zadržani. Prav je zagovarjati in braniti pravico do različnosti. Ne strinjam pa se z njim, ko s svojim dramatičnim in večvednim izrazom dopoveduje, da je edino njemu jasno, kaj je pravica do različnosti ter komu in kdaj pritiče. On, na primer, rad pove, da »mi« operiramo z dejstvi, »oni« pa se zatekajo k interpretacijam. Dragi JJ, tudi taka trditev je že interpretacija!

V bistvu »nam« je JJ, kot tolikokrat že, vrgel naprej, da »njih« (v glavnem njega) nočemo razumeti ter da napadamo in ogrožamo »njihovo« pravico do različnosti. Nadvse močno upam, da to ni res. Če JJ in njegovega (predvsem političnega) početja ne prenašamo v skladu z njegovo interpretacijo resničnosti, to ne pomeni, da ga zavračamo, ker je drugačen, različen od »nas«. Ne zavračamo ga zato, ker je drugačen, pač pa zato, ker je takšen, kot ga empirično poznamo. Enako je z njegovim idolom Orbánom. Ob njem se nam ne ježijo lasje in ne dviga želodec zato, ker se zavzema za pravico do različnosti, ampak ker priznava samo svojo drugačnost in tepta sleherno drugo in drugačno. Gola logika sprejemanja različnosti/drugačnosti bi pomenila, da moramo privoliti v sleherno ravnanje slehernega hudodelca.

Pomagajmo si s primerom: Kot predsednik vlade je sedanji predsednik države BP (žal nobene dolžnosti ni upravičil) takratnemu »vodji opozicije« JJ pisno poslal neko pobudo o sodelovanju. JJ je o tem pismu javno govoril, kako osladno da je bilo, da se mu je lepilo na prste in ga je komaj spravil iz rok. A dostojen človek s temeljno mobilizacijsko empatijo o BP-jevem pismu ne bi govoril tako primitivno. Ali JJ res ni prepoznal, da mu želi BP samo ugajati, mu biti podoben? Zakaj se huduje nad »našim« nesprejemanjem različnosti, hkrati pa je BP-ja poniževal, ker (je) različnost dojema(l) kot enakost Janši?
JJ je nepošten do široke javnosti, ki zavrača posamezna ravnanja njega in njegove »marionetne« vlade. Demagoško »pozablja«, da ga je podpirala res velika večina prebivalstva, ko je počenjal dobre stvari za skupnost. Po mojem je res za vse škoda, da je verjetno najbolj sposoben in luciden domači politik postal tako neprebavljivo drugačen.

Včasih pomislim, da sta JJ in I. Bavčar skupaj uspešno začela neko pot. Po vseh izkušnjah obžalujem, da je nista skupaj tudi končala.