Janšizem – vladanje, ki ga odklanjamo
Najnovejši janšizem, ki mu nekateri celo ploskajo, je načrtovanje velikih investicij.
Odpri galerijo
Janšizem pomeni obvladovanje medijev in poneumljanje gledalcev. Foto Uroš Hočevar/Delo
Na temo janšizma je bilo izrečenih že veliko besed, pa naj mi bo dovoljeno dodati moje razmišljanje. Brez dvoma končnica -izem v večini primerov pomeni nekaj zelo negativnega – kot na primer fašizem, stalinizem, nacionalizem, klerikalizem ipd.
V primeru janšizma to pomeni način avtokratskega vladanja in vse pogostejšega pobalinskega izražanja našega prvega ministra, kakršnega budni državljani odklanjamo in zaradi katerega nas je pred Evropo vse pogosteje sram.
Po svoji vsebini janšizem pomeni zavračanje demokratičnih norm, ponavljajočo korupcijo, kadrovanje svojih vojščakov na vse pomembne položaje s ciljem obvladovati kapital, medije in represivne resorje – in to celo tiste, ki so pod drobnogledom teh resorjev.
Janšizem pomeni obvladovanje medijev in poneumljanje gledalcev. Pomeni poizkus prenove zgodovine in poveličevanje samega sebe kot najzaslužnejšega osamosvojitelja, kljub temu da je to velika zabloda, saj je za dokaj mirno osamosvojitev v največji meri zaslužna trezna in diplomatska drža takratnega predsednika Kučana.
Janšizem izraža obračunavanje s svojo komunistično preteklostjo, pritlehno obračunavanje s svojimi političnimi nasprotniki (tako doma kot v tujini) in paktiranje z avtokratskimi režimi. Pomeni skrunitev spomina na genocid v Srebrenici, spodbujanje sovraštva med državljani in grožnje vsem, ki razmišljajo s svojo glavo.
Predolg bi bil ta prispevek, če bi se želelo opisati vse negativizme tako imenovanega janšizma. Po sicer spravnem videzu ob sestavljanju koalicije je svojo naravo pokazal takoj po prevzemu oblasti in pri tem na žalost pokazal tudi precejšnjo mero maščevalnosti za, kot on pravi, napake »krivosodja«. Pa bi moral biti temu »krivosodju« hvaležen, saj ga po zaslugi formalizmov in ne dovolj doslednemu delu preiskovalcev in tožilcev skoraj nikoli ni spoznalo za krivega ali pa je politika vnaprej preprečila postopke proti njemu.
Najnovejši janšizem, ki mu nekateri celo ploskajo, pa je načrtovanje velikih investicij, ki bodo v prihodnosti privlačno korito za njegove privržence, na drugi strani pa prijazna delitev pokoronske pomoči, ki deluje kot »kitenje s tujim perjem«, saj bomo vse to v končni fazi plačali davkoplačevalci.
To je torej janšizem, in če takšnemu modelu vladanja želimo napraviti konec, je beseda smrt samo logična dodanka, nikakor pa ne pomeni osebne grožnje avtorju takšnega načina vladanja. Upravičena je skrb, kako bomo po propadu janšizma vse skupaj popravili in si povrnili tudi ugled v svetu. Padec bo prišel, in to zagotovo, upam, da ne bo prepozen in da ga bomo pričakali vsi zdravi in pod svobodnim soncem. Moja predvidevanja, ki sem jih v Delovih pismih bralcev objavil pred nastopom te vlade pod naslovom Nas mora biti strah?, so se na žalost uresničila.
V primeru janšizma to pomeni način avtokratskega vladanja in vse pogostejšega pobalinskega izražanja našega prvega ministra, kakršnega budni državljani odklanjamo in zaradi katerega nas je pred Evropo vse pogosteje sram.
Po svoji vsebini janšizem pomeni zavračanje demokratičnih norm, ponavljajočo korupcijo, kadrovanje svojih vojščakov na vse pomembne položaje s ciljem obvladovati kapital, medije in represivne resorje – in to celo tiste, ki so pod drobnogledom teh resorjev.
Janšizem pomeni obvladovanje medijev in poneumljanje gledalcev. Pomeni poizkus prenove zgodovine in poveličevanje samega sebe kot najzaslužnejšega osamosvojitelja, kljub temu da je to velika zabloda, saj je za dokaj mirno osamosvojitev v največji meri zaslužna trezna in diplomatska drža takratnega predsednika Kučana.
Janšizem izraža obračunavanje s svojo komunistično preteklostjo, pritlehno obračunavanje s svojimi političnimi nasprotniki (tako doma kot v tujini) in paktiranje z avtokratskimi režimi. Pomeni skrunitev spomina na genocid v Srebrenici, spodbujanje sovraštva med državljani in grožnje vsem, ki razmišljajo s svojo glavo.
Predolg bi bil ta prispevek, če bi se želelo opisati vse negativizme tako imenovanega janšizma. Po sicer spravnem videzu ob sestavljanju koalicije je svojo naravo pokazal takoj po prevzemu oblasti in pri tem na žalost pokazal tudi precejšnjo mero maščevalnosti za, kot on pravi, napake »krivosodja«. Pa bi moral biti temu »krivosodju« hvaležen, saj ga po zaslugi formalizmov in ne dovolj doslednemu delu preiskovalcev in tožilcev skoraj nikoli ni spoznalo za krivega ali pa je politika vnaprej preprečila postopke proti njemu.
Najnovejši janšizem, ki mu nekateri celo ploskajo, pa je načrtovanje velikih investicij, ki bodo v prihodnosti privlačno korito za njegove privržence, na drugi strani pa prijazna delitev pokoronske pomoči, ki deluje kot »kitenje s tujim perjem«, saj bomo vse to v končni fazi plačali davkoplačevalci.
To je torej janšizem, in če takšnemu modelu vladanja želimo napraviti konec, je beseda smrt samo logična dodanka, nikakor pa ne pomeni osebne grožnje avtorju takšnega načina vladanja. Upravičena je skrb, kako bomo po propadu janšizma vse skupaj popravili in si povrnili tudi ugled v svetu. Padec bo prišel, in to zagotovo, upam, da ne bo prepozen in da ga bomo pričakali vsi zdravi in pod svobodnim soncem. Moja predvidevanja, ki sem jih v Delovih pismih bralcev objavil pred nastopom te vlade pod naslovom Nas mora biti strah?, so se na žalost uresničila.
