Kako bomo živeli v prihodnjih dveh tednih?
Kdor zna živeti, komur je življenje v veselje, bo tudi krizo bolje prenesel.
Odpri galerijo
Ugotoviš lahko, da za preživetje potrebuješ zelo malo. Še več, tudi za veselje potrebuješ zelo malo. Foto Leon Vidic/Delo
Poleg bolezni, poleg pandemije, poleg umiranja je še kaj. Je še življenje. Kljub vsemu. In tega ni dobro zanemariti.
Po mojem je splošno vzdušje v naši družbi mračno, klavrno in turobno. Že brez bolezni. V glavnem zapravljamo svoje življenje, in če se le da, grenimo življenja drugim. Ne privoščimo ga niti sebi in še manj drugim. Ves čas hujskanje drug proti drugemu, ves čas prepir, zavist, jamranje in tarnanje. In to vse za to, ker ne znamo živeti. Kot nadomestilo nam ponujajo poceni zabavo. Kot da zdaj bolezen ni dovolj, zdaj nas še strašijo in delajo krive. Po mojem je to stanje samo razgalilo, kakšni smo. V tej krizi se soočamo sami s seboj. Kar lahko ni prijetno. Soočamo se tudi z družbo in slabosti še dodatno udarijo na plan.
Kdor zna živeti, komur je življenje v veselje, bo tudi krizo bolje prenesel. Tudi bolezen, če ga doleti. To je kot vitamin Ž. Ukrepi so potrebni, ampak potem se jih je treba držati. To je stvar zaupanja. Kako pa vzbuditi zaupanje v ljudeh? Dobro, držati se navodil in upoštevati omejitve, ampak hkrati tudi živeti.
Ključno je, da se postaviš na lastne noge. Ugotoviš lahko, da za preživetje potrebuješ zelo malo. Še več, tudi za veselje potrebuješ zelo malo. Mnogo manj, kot si misliš.
Lahko pa načrtuješ, lahko snuješ, lahko ustvarjaš že zdaj in še posebej za čas, ko bo vse skupaj mimo. To je odločilno. Krasna priložnost.
Življenje se ne da. Namenoma ne bom govoril o tem, kaj je to pravo življenje in kako ga živeti. Takoj bi različni dušebrižniki začeli vleči na svoj mlin. Moja opredelitev je, da se veseliš dneva in ga privoščiš in omogočaš tudi drugim. Če pa se življenja ne veselimo, potem je bolje, da gremo vsi skupaj domov.
Po mojem je splošno vzdušje v naši družbi mračno, klavrno in turobno. Že brez bolezni. V glavnem zapravljamo svoje življenje, in če se le da, grenimo življenja drugim. Ne privoščimo ga niti sebi in še manj drugim. Ves čas hujskanje drug proti drugemu, ves čas prepir, zavist, jamranje in tarnanje. In to vse za to, ker ne znamo živeti. Kot nadomestilo nam ponujajo poceni zabavo. Kot da zdaj bolezen ni dovolj, zdaj nas še strašijo in delajo krive. Po mojem je to stanje samo razgalilo, kakšni smo. V tej krizi se soočamo sami s seboj. Kar lahko ni prijetno. Soočamo se tudi z družbo in slabosti še dodatno udarijo na plan.
Kdor zna živeti, komur je življenje v veselje, bo tudi krizo bolje prenesel. Tudi bolezen, če ga doleti. To je kot vitamin Ž. Ukrepi so potrebni, ampak potem se jih je treba držati. To je stvar zaupanja. Kako pa vzbuditi zaupanje v ljudeh? Dobro, držati se navodil in upoštevati omejitve, ampak hkrati tudi živeti.
Ključno je, da se postaviš na lastne noge. Ugotoviš lahko, da za preživetje potrebuješ zelo malo. Še več, tudi za veselje potrebuješ zelo malo. Mnogo manj, kot si misliš.
Lahko pa načrtuješ, lahko snuješ, lahko ustvarjaš že zdaj in še posebej za čas, ko bo vse skupaj mimo. To je odločilno. Krasna priložnost.
Življenje se ne da. Namenoma ne bom govoril o tem, kaj je to pravo življenje in kako ga živeti. Takoj bi različni dušebrižniki začeli vleči na svoj mlin. Moja opredelitev je, da se veseliš dneva in ga privoščiš in omogočaš tudi drugim. Če pa se življenja ne veselimo, potem je bolje, da gremo vsi skupaj domov.
