Kdo je tebe kreativnosti učil?

Pišem kot glasnik tega življenja in načina ustvarjanja, ki ga imajo stanovalci Roga.
Fotografija: Pomembno dejstvo je, da si ustvarjalci sami oblikujejo okolje, v katerem se počutijo tako, da lahko ustvarjajo. Policija in politika se tega ne zavedata, ker sami ne živita in ne ustvarjata. Foto Uroš Hočevar/Delo
Odpri galerijo
Pomembno dejstvo je, da si ustvarjalci sami oblikujejo okolje, v katerem se počutijo tako, da lahko ustvarjajo. Policija in politika se tega ne zavedata, ker sami ne živita in ne ustvarjata. Foto Uroš Hočevar/Delo

Ko spremljamo dogodke v zvezi z Rogom, se nam pojavlja veliko dilem in vprašanj. Govorim, da se »nam« pojavlja, ker pišem kot glasnik tega življenja in načina ustvarjanja, ki ga imajo stanovalci Roga.

Verjamem, da so med njimi tudi ljudje, ki ne ustvarjajo ničesar in od njih ne bomo nikdar slišali ničesar. Pa vendarle so del ustvarjalne scene, ki sestavljajo celovito sliko. Vprašanje, ki se pojavlja samo po sebi, je, od kod prihajajo veliki mojstri in njihove mojstrovine. Ali ste pozabili, kako in v kakšnih razmerah so životarili in umirali? Danes pa so njihove slike na prodaj za nekaj sto milijonov dolarjev. Pa nam sploh ni potrebno hoditi po svetu in iskati bucike v kupu slame. Poglejmo si le slikarja Ivana Groharja, ki je umrl za posledicami jetike, ki jo je brez dvoma staknil v razmerah, v kakršnih je živel. Poglejmo pesnika Prešerna. Njegove Poezije so bile izdane in tiskane v tisoč dvesto izvodih, od katerih je bila prodana le desetina, vse ostalo je šlo ali v dar prijateljem, znancem ali pa v uničenje. Danes prav originalne Poezije dosegajo ceno tudi do pet tisoč evrov. Vemo pa, da je Prešeren umrl reven in zadolžen. To ni osamljen primer.

Postavlja pa se tudi vprašanje, ki ni kar tako samo po sebi. Kaj ima človek, ki kupi, na primer, sliko Leonarda da Vincija za več kot petsto milijonov dolarjev? Javno je ne more kazati, doma na steni dnevne sobe je tudi ne more imeti, ker bi jo bilo zlahka ukrasti, pa čeprav tat ne bi mogel imeti koristi od nje. V vsakem primeru gre tu za prestiž, ki je le stvar napuha in umetnega ponosa. A na kaj se veže ponos? Na nič. Jaz ne vem, kaj vse so delali ljudje v Rogu, ker sem po naravi drugačen po stilu življenja, poleg tega za pisanje knjig potrebujem miren prostor in nič ljudi okoli sebe, ker se drugače ne morem koncentrirati. Tam pa so se najbrž prelivale energije in ideje, ki jih bo morda realiziral nekdo drug in kot priznane prodajal nekdo tretji in nazadnje kupil nekdo četrti, ki bo to skril v svoj domači sef in ga zaklenil s tremi ključavnicami. In vendar je pomembno to, da so tovrstne stvaritve ugledale dan in da trud ni bil zaman.

Sam verjamem, da ljudje v Rogu niso ustvarjali po naročilu in za velike denarje, in vprašanje je sploh, ali so razmišljali na tak način. Kdo od njih pa sanja, da bo nekoč velik umetnik, čeprav si to celo kdo želi? A od misli in prvih skic ali prvih akordov do dobre glasbe je dolga in naporna pot. Vendar brez tega ni umetnosti. Ta nastaja v težkih razmerah in je največkrat pogojena s stradanjem za ceno osnovne ideje. Če pomislimo, da morajo ti ustvarjalci sami kupovati barve ali instrumente, za katere jim država ne da niti ficka, a jih morda nekoč čaka Prešernova nagrada – takrat, ko je ne bodo več potrebovali. Država trdi, da »v Rogu« rušijo zato, ker se bo na tem mestu pojavila nova zgradba, morda v steklu in blišču, a to ni ustvarjalni kraj, ker se v steklenih in modernih prostorih umetnost težko rodi in razvija.

Tega pa politika oziroma tisti, ki o tem odločajo, ne razumejo, ker sami niso ustvarjalci, ampak le varuhi navideznega reda in estetike, ki to ni. Kdo bi verjel, da bodo prav današnji stanovalci in ustvarjalci iz Roga v »steklenih posodah« lahko delali tako kvalitetno z žarom?

Če sklenemo, je pomembno dejstvo, da si ustvarjalci sami oblikujejo okolje, v katerem se počutijo tako, da lahko ustvarjajo. Policija in politika se tega ne zavedata, ker sami ne živita in ne ustvarjata. Zato ni nič čudno, če nekateri trdijo, da je bilo v Rogu vse umazano in, kot pravijo, prava svinjarija. Že mogoče, da to velja v fizičnem smislu, ampak najpomembnejše je, kaj je v njihovih glavah. Svinjarijo lahko pometemo in počistimo, a kdo bo postavil ljudi v njihovi čistoči v okolje, ki ga bodo sami izbrali, če pa ravno tako družbeno ni sprejemljivo in ga je zato treba uničiti?

Država obljublja, da bo na tem mestu stala boljša in bolj primerna zgradba, a kdo bi jim verjel. Ne bomo se čudili, če bo vse skupaj kulminiralo v trgovski center z nekaj deset zelo dragimi stanovanji. Ustvarjalci pa se bodo lahko obrisali pod nosom. Nova prevara je torej na dlani in se ponuja kar sama. Le kdo verjame obljubam, saj izkušnje učijo, da je država vedno na drugi strani ustvarjalcev in se enkrat na leto oddolži s kakšno od bleščečih nagrad.

Vprašanje pa je tudi, koga je v resnici motilo dogajanje v Rogu. Navadnih ljudi gotovo ne, drugih ustvarjalcev tudi ne. Če pa so jim šli na živce posamezniki, ki so menda le uživali v svojem nedelu ali se celo omamljali z različnimi substancami, so pa le redkost ali morda nujnost. Znano je, da so veliki umetniki kreirali pod vplivom raznih omam ...

Preberite še:

Komentarji: