Kuharji in njihovi recepti

Ko opazujem zastrupljeno in degradirano slovensko politično pokrajino, sem zgrožen. Ne toliko zaradi Janševe spretnosti, kako nas kuha kot žabe, temveč bolj zaradi prvakov opozicijskih strank, ki stojijo okoli kotla in se prepirajo, kdo bi to znal bolje.

Potem ko so zaradi sebičnih izpadov zapravili levosredinsko vlado (in ugotovili, kolikšna je cena naših poslancev na prostem trgu), so zapravili tudi svojo »kul zgodbo«. V tistih časih pred (ne)konstruktivno nezaupnico sem večkrat slišal, da je »stvar kandidata za mandatarja, da zagotovi potrebno število glasov«.

To ni samo zgrešena politična optika, to je razkrivanje intelektualne bede tistih, ki so to neumnost izjavljali in ponavljali. In po tem, ko Karlu ni uspelo, si niso oddahnili samo prvaki »kul strank«, temveč tudi večina državljanov – tudi tisti, ki Janše ne maramo in se ga po tihem malo celo bojimo.

Kajti nobenega dvoma ni, da ima Slovenija (kljub begu intelektualcev v tujino) skoraj gotovo kakšnega primernejšega kandidata za mandatarja ali od gospe Britovškove za ministrico za infrastrukturo ali g. Marjana za gospodarstvo ali kaj podobnega itd. Prav v tem njihovem prerivanju za ministrske položaje leži jedro naših (in njihovih) težav. Če bi bili sposobni te položaje ponuditi primernejšim ljudem zunaj ožjih strankarskih krogov, bi danes imeli levosredinsko vlado, in ne vladarja napol kuhanih žab.

In to se bo verjetno ponovilo na naslednjih volitvah. Upanje, da bo zmagala leva sredina, ob takih egocentrikih opozicijskih strank počasi umira, najmočnejša stranka s(m)o tisti, ki ne bi volili nikogar od teh.

Pa vendar ima leva sredina dva dobra »recepta«, dva dobra scenarija, kako osvojiti vlado. Prvi je v povezavi SD, LMŠ, SAB in Desusa v enotno levosredinsko koalicijsko stranko. Je to mogoče? Seveda je mogoče, toda ne ob teh nomenklaturah naših strank in njihovih sedanjih prvakov. Politika je sicer umetnost možnega, toda v naši realnosti to (skoraj verjetno) ni realno.

Druga pot do zmage je mnogo bolj prefinjena. Stranke opozicije bi morale oblikovati vlado v senci in v njej zagotoviti ministrska mesta strokovnjakom. Če to storijo dovolj hitro in izberejo prave ljudi za tako »strokovno vlado«, bi verjetno začelo rasti zaupanje tudi med tistimi, ki sicer ne bi šli volit. Toda spet smo pri istem problemu: So prvaki strank sploh sposobni razmišljati o vodenju države, ali jih zanima zgolj osvojitev oblasti?

Če se bo izkazalo slednje, potem ljudstvu ne ostane drugega, kot da bistveno spremeni sistem volitev v DZ in odpre vrata strokovnjakom, ne zgolj politikom sedanje politične elite. Ki to zdavnaj ni več.