V nadaljevanju preberite:

V nedeljo popoldne, le nekaj ur pred zaprtjem volišč, sem med sprehodom po Novi Gorici prvič naletel na novo javno skulpturo. Večino časa preživim v tujini, in čeprav se v rodno mesto vračam redno – letos, ko nosi naslov evropske prestolnice kulture, še pogosteje in dlje kot običajno –, se mi zgodi, da opazim spremembe v mestni krajini z zamudo in o svojih »odkritjih« razlagam muzajočim se prijateljem, ki so se s spremembami srečali že mesece, morda že kakšno leto nazaj.

Ne vem, kdaj je bil sredi mesta postavljen doprsni kip Janezu Stanovniku. Vsekakor šele v zadnjih letih, saj je umrl leta 2020 in domnevam, da so oblasti počakale vsaj do konca pandemije, da so ga počastile s spomenikom … pa tudi bronasti vlitek verjetno ni nastal čez noč, čeprav me ne bi presenetilo, če bi izvedel, da nekje obstaja enoten model, na podlagi katerega proizvajajo Stanovnikove kipe po tekočem traku, podobno kot je v drugi polovici 19. stoletja v avstrijskem delu dvojne monarhije obstajala množična proizvodnja kipov Jožefa II., ki so z estetsko monotonostjo krasili javne prostore slehernega mesta, v katerem so vladale stranke nemške liberalne usmeritve.