V zadnjem času se je v različnih medijih pojavilo več informacij o samomorilnem vedenju in smrtih zaradi samomora med mladostniki. V nedavnih primerih se je žal poročalo tudi o načinu samomora, o lokaciji ter šoli, ki jo je umrli obiskoval, čemur bi se bilo treba izogniti. Mogoče je bilo takšno poročanje mišljeno kot javni interes v smislu ozaveščanja javnosti o problemu. Vendar ni vse, kar bralce oziroma gledalce zanima, tudi javni interes.

Pri samomoru je pogovor treba usmeriti v – zakaj živeti

Novica je v javnem interesu takrat, ko ima za družbo takšen pomen, da pravica javnosti do obveščenosti odtehta človekovo pravico do zasebnosti (npr. obstoj zločina, korupcije, grožnje javnemu zdravju itd.). V poročanju o konkretnih primerih samomora je bila poudarjena tudi zahteva, da bi se na ravni države oziroma državnih institucij skrb za ljudi v stiski izboljšala. Takšen apel vsekakor pozdravljamo, saj kaže na to, da je družba bolj senzibilizirana do problema in da samomor ni več tabu kot nekoč. To je pravzaprav korak naprej v smeri preprečevanja samomorilnega vedenja, ki je v Sloveniji velik javnozdravstveni problem.

Tukaj nastopi težava. Nekaj, kar je javnozdravstveni in družbeni problem, ki bi ga morali preprečevati in zamejevati na vseh ravneh družbe – šolstvo, zdravstvo, sociala, politike in drugi –, se prepogosto in preveč zlahka prikazuje kot individualna odgovornost ali odgovornost družine in neposrednega okolja. Izredno pomembno vlogo pri ozaveščanju o problematiki samomorilnega vedenja imajo mediji.

Izredno pomembno vlogo pri ozaveščanju o problematiki samomorilnega vedenja imajo mediji. FOTO: Leon Vidic

Ob nedavnih dogodkih so bila v nekaterih prispevkih predstavljena mnenja, ki so dodatno obremenila bližnje in druge ljudi, ki jih je samomor prizadel. Zelo neposredno smo lahko prebrali in slišali, da je za vse »odgovorna« družina, da so starši tisti, ki lahko otroku nudijo zavetje in varnost ali tudi ne, pa tudi, da so »krivi« pritiski in velika pričakovanja v šoli. Družina otroka, mladostnika ali odraslega, ki je ob izgubi že tako prežeta z neskončnimi vprašanji, 'kaj smo naredili narobe' in ali 'smo naredili dovolj', je tako še javno soočena s tem, da naj bi bila odgovorna. Enako se zgodi šoli.

Kako preprečevati samomore med starejšimi?

Preplet dejavnikov

A vendar so stvari vse prej kot tako preproste. Samomor se lahko zgodi ne glede na to, koliko varnosti in topline je med člani neke skupnosti, saj ni nikoli posledica zgolj enega dejavnika, temveč je preplet več dejavnikov. Kot pri polnjenju posode s kapljicami vode. Kako bomo vedeli, zaradi katere kapljice je voda stekla čez rob? Vsaka je prispevala nekaj k temu. Tveganje za samomor se poveča, kadar se več dejavnikov tveganja pojavi naenkrat. Slednje sicer lahko združimo v več kategorij – individualni dejavniki, medosebni, dejavniki okolja –, a zares le oseba, ki se je odločila oditi, ve, zakaj.

In kaj je bilo na koncu tisto, zaradi česar se ji je življenje zdelo pretežko. Zato se v primeru samomora vzdržimo tega, da bi iskali krivca in kazali s prstom na kogarkoli. Lahko se nam zdi, da vemo, zakaj, a v resnici ne vemo. Samo domnevamo. Domneve pa žalujočim lahko otežijo že tako težko situacijo. Bližnjim bo pomagal pieteten in neobsojajoč odnos, ki jim bo sporočal, da so v svoji stiski razumljeni.

Poskusimo si predstavljati spodaj opisano situacijo.

Petinštiridesetletni moški je nekega jutra odšel od doma in ženi pustil sporočilo, da je »odšel za vedno, ker je življenje zanj postalo prenaporno«. Žena je takoj pomislila, da se bo zgodilo nekaj hudega, zato je obvestila policijo, ki je moža po nekaj urah našla mrtvega na odmaknjenem parkirišču. Kriminalistična preiskava je potrdila, da je bil razlog smrti samomor.

Žena je povedala, da je bil njen mož že nekaj časa slabo razpoložen, razdražljiv in nemiren. Z njim se je poskusila pogovarjati o tem, kaj ga teži, pa jo je vedno zavrnil, da je vse v redu. Opazila je, da je v zadnjem času domov večkrat prišel opit. S starši se ni dobro razumel; očitali so mu, da jim premalo pomaga pri delu na kmetiji. Njegov dedek je umrl zaradi samomora, vendar se o tem v družini niso veliko pogovarjali.

Žena si očita, da ni moža že takoj, ko je opazila njegovo razpoloženje, prepričala, da bi poiskal pomoč strokovnjaka. Ves čas razmišlja, kaj bi morala storiti, da bi preprečila samomor. Še posebej težko ji je, odkar je slišala govorice, da se nista dobro razumela.

Moževi sodelavci so povedali, da so v njihovem podjetju začeli odpuščati delavce in da se je tudi on bal, da bo odpuščen. Zdaj je njihov vodja na bolniškem dopustu; mislijo, da ga je prizadela smrt podrejenega. Informacija, objavljena v lokalnem časopisu, da je nekdo v njihovem podjetju naredil samomor, ga je dodatno obremenila.

Kjer se je treba boriti za življenje, ni prostora za razmišljanje o samomoru

V primeru, ki ni resničen, temveč je sestavljen iz različnih usod umrlih zaradi samomora, smo poskušali predstaviti, kako k odločit­vi za končanje življenja prispeva veliko dejavnikov: depresivno razpoloženje, težave z izražanjem čustev, strah pred izgubo službe, zloraba alkohola, samomor v družini, subjektivno doživljanje, da je oseba neuspešna in da je nihče ne razume. Med seboj se prepletajo in nemogoče je določiti, koliko je kateri od njih prispeval k samomoru kot končni odločitvi.

Zato je tudi težko določiti, katerega od omenjenih dejavnikov bi osebi morali odvzeti, da jo zaščitimo pred samomorom. Pri bližnjih umrlega vse te misli vzbujajo močne občutke krivde in intenzivno razmišljanje, kako bi lahko preprečili samomor. Čeprav so velikokrat naredili vse in še več, kar je bilo v njihovi moči.

Vedno zadeva vse nas

Zato je tako pomembno, da se pri pogovoru o samomoru ne omejimo samo na iskanje enega vzroka. Prav tako ne moremo pričakovati, da bo samo eden izmed preventivnih ukrepov, npr. več dostopnih strokovnjakov, omejevanje dostopnosti do sredstev, odgovorno poročanje medijev itd., znižal število samomorov v populaciji. Pomembno je, da se o možnosti preprečevanja samomora pogovarjamo, še preden pri nas samih ali pri naših bližnjih nastopi tako velika stiska, da pomislimo na samomor. V Sloveniji imamo precej publikacij, v katerih so razumljivo opisani nastanek in razvoj samomorilnih misli in vedenja, znaki, ki nakazujejo samomorilno ogroženost, in oblike pomoči, ki jo osebam v čustveni stiski lahko ponudi okolica.

Samomor je izredno zapleten pojav, zato ga spremljajo različna razumevanja. FOTO: arhiv Dela

Znanje nam bo pomagalo, da bomo tudi v krizni situaciji lažje reagirali razumno. Čeprav je število samomorov v Sloveniji v zadnjih treh desetletjih upadlo za več kot 30 odstotkov, še vedno vsako leto naštejemo okrog 400 takšnih smrti. Raziskave kažejo, da vsako leto najmanj 2400 ljudi žaluje po samomoru bližnjega, saj vsaka smrt zaradi samomora v povprečju prizadene najmanj šest bližnjih oseb. To pogojuje tudi različna stališča do samomora, ki so vedno močno čustveno obarvana. Tudi zato se v številnih družinah pogosto skriva ali vsaj ne omenja preteklih samomorov – kot denimo v primeru, ki smo ga opisali prej.

Samomor je izredno zapleten pojav, zato ga spremljajo različna razumevanja: nekaterim se lahko zdi možen izhod iz težke življenjske situacije, drugim pa sebično dejanje, ki ga obsojajo. Možne so tudi različne druge razlage. Ob tem nas je lahko strah, da bi se za samomor odločil kdo od naših bližnjih, zato iščemo »krivce« ali različne nepreverjene razlage, zakaj se je zgodil samomor.

S prijazno podporo do več rešenih življenj

Pogosto takšna razmišljanja v različnih oblikah, kot so npr. intervju, pismo bralcev, druge objave, prodrejo v medije. Pritegnejo pozornost splošne javnosti, širiti se začnejo govorice, iskanje vzrokov, »krivcev« in odgovornih oseb. Posledice takšnih razprav niso koristne ne za družbo v celoti, še manj za bližnje umrlega. Pri ljudeh, ki niso vpleteni v situacijo, večajo predsodke, bližnjim umrlega pa otežujejo žalovanje z občutki krivde, stopnjevanimi dilemami, dvomi o življenju umrlega, stigmo in drugimi bolečimi občutki.

Zato: Nostra res agitur! Vedno zadeva vse nas.

Hitrih rešitev za preprečevanje samomora ni in nujno je sodelovanje celotne družbe, če naj bomo pri preprečevanju samomorov uspešni. Verjetno nikoli ne bomo mogli preprečiti vseh samomorov, veliko pa jih lahko. Tudi z večjo seznanjenostjo in novimi dognanji na tem občutljivem področju.

***

Prim. Nuša Konec Juričič, dr. med., spec. javnega zdravja, Nacionalni inštitut za javno zdravje, OE Celje, ​doc. dr. Saška Roškar, univ. dipl. psih., Nacionalni inštitut za javno zdravje, ​prof. dr. Onja Tekavčič Grad, univ. dipl. psih., klin. psih. spec., Center za psihološko svetovanje Posvet, Anamarija Zavasnik, univ. dipl. psih., klin. psih. spec., podpredsednica Slovenskega združenja za preprečevanje samomora