Nam zvoni ali nam je že odzvonilo?
Recimo optimistično, da nam še vedno zvoni, da nam zaradi človekove sebičnosti, lagodnosti, pohlepa in brezbrižnosti pri ravnanju z naravo in okoljem še ni povsem odzvonilo. Če je tako, potem zagovarjam črnogorsko misel, da plat zvona ni znak za preplah in otrplost, temveč znak za naskok.
Za naskok na lastno sebičnost, lagodnost, pohlep in brezbrižnost pri ravnanju z naravo in okoljem (naprej uporabljam krajši izraz narava). Kajti to, kar doživljamo zadnje čase, je resnična vojna. Ne vojna z naravo, temveč s svojim ravnanjem z njo. Ena od najbolj neumnih razlag odzivanja narave na naše ravnanje je trditev, da se nam narava maščuje. Ne, hudo ranjena narava se le odziva na hudo poškodovanost; lahko bi rekli, da poskuša obnoviti svoje ravnovesje. Tudi prepričanje, da človekovo ravnanje prispeva precej majhen delež k prizadetosti narave, je neumno, saj za porušenje ravnovesja zadošča že odstotek odstotka. Nejevernim Tomažem priporočam ogled britanske poljudnoznanstvene serije Antropocen na HTV 2 (drugi del je bil na sporedu 5. avgusta).
Ponavljam, da smo v resnični vojni – vojni s svojimi obupnimi navadami in zlasti razvadami. Težko je verjeti, da je treba še kogar koli prepričevati po tem, ko pretreseni gledamo, kaj je doletelo toliko nesrečnikov po večini Slovenije. Pa ne govorim samo o neposredno prizadetih, marveč tudi o vseh mogočih reševalcih in pomagalcih, ki jim potem, kot da bi šlo za otroke!, pojemo slavo. Kaj pa storimo za to, da jim ne bi bilo treba, posebej gasilcem in sijajni civilni zaščiti, tako pogosto in tako mučeniško garati, včasih tudi za ceno lastnega imetja ali celo življenja? V resnici so nas same votle fraze.
Če smo v vojni, potem bi se morali znati obnašati tako, kot je v vojni običajno: izjemno osredotočenje na najpomembnejše zadeve ob največji enotnosti in solidarnosti ter s spoštovanjem dejstva, da za mnoge pomembne malenkosti ni pravi čas. S tem ciljam zlasti na brezupno zbirokratizirane postopke in uradnike ter mnogokrat skrajno rigidne, a hkrati nepogrešljive okoljske aktiviste. Vsi, prav vsi moramo vklopiti razum in empatijo.
Ker je ta vojna resna in globalna, terja hitre in otipljive ukrepe na lokalni in globalni ravni. Sam že dolgo razmišljam o deloma deklarativnem globalnem ukrepu, ki bi ga morala prav zdaj – tudi kot članica VS – predlagati Slovenija: hude prestopke zoper človekovo naravno okolje, ki širše in trajneje ogrozijo življenja in zdravje ljudi (merila bi morali razumno določiti), naj OZN nemudoma uvrsti med zločine proti človeštvu.
Da, tako resno je postalo!
Na lokalni in sublokalni ravni vsaj že od strašnega vetroloma leta 2008, seveda kot laik, razmišljam, kaj bi se dalo početi drugače in bolje. Resnično ne vem, kako se na primer gradbeništvo odziva na vse hujše ujme, ki prizadenejo zlasti ostrešja zgradb. Ko smo pred dobrim desetletjem toplotno izolirali našo večstanovanjsko zgradbo, sem se zavzemal, da bi ostrešje pred lepljenjem izolacije sidrali v zidove. Gladko so me povozili. Izkazalo se je, da so tudi pri zamenjavi strešne kritine pred dvajsetimi leti narobe ravnali pri strojnem pritrjevanju plošč: največkrat se je krovcem vijak v letvi zavrtel, ker zaradi hitenja uporabljajo premočan navor. A tak vijak ne drži dobro, vse močnejši vetrovi tresejo kritino, vijaki lezejo ven, pod njimi zamaka, letev gnije in naslednji vihar začne trgati in raznašati kritino. Zato verjamem, da bi morali pri novogradnjah in obnovi zgradb nemudoma začeti z (boljšim) sidranjem ostrešij v zidove ter z bolj premišljenim in kakovostnim pritrjevanjem letev in kritine. Morda bi morali razmišljati celo o vgrajevanju nekakšnih »spojlerjev« pod ostrokotne nadstreške, v katere se tako »učinkovito« ujame veter in lažje trga strehe.
Izboljšati moramo sistematično, redno čiščenje vodotokov, saj je celo laiku jasno, kaj se zaradi neočiščenih strug dogaja ob povodnjih (tvorjenje jezov, uničevanje premostitvenih objektov). Ob gradnji in sanaciji nasipov je treba bolj premišljeno in učinkovito (z velikimi skalami, betonskimi kladami ipd.) utrjevati dele nasipov (ali tudi naravnih brežin), zlasti na zavojih vodotokov, kjer deroča voda z lahkoto spodjeda naravne ali umetne bariere iz zemlje ali grušča.
Ljudje, ki živijo neposredno ob vodotokih, morajo bolje poskrbeti, da poplavne vode ne bodo odnašale vsemogočih kupov ali skladovnic drv, starega ali novega lesa, vejevja in druge krame, ki sodi na regularne deponije. Posebno poglavje je skrivno (sic!) odlaganje odpadkov človekove sebične požrešnosti ob vodotoke (bela tehnika, sedežne garniture, vzmetnice itn.).
Menim, da bi morali biti bolj premišljeni in odločni, kar zadeva dragoceno, nepogrešljivo drevje v našem bivalnem okolju. Tudi to drevje je neprecenljivega pomena za naš zrak, dragoceno tudi v smislu lepega, prijetnega bivalnega okolja. Toda veliko takega drevja je starega, bolnega, previsokega. Nekatere vrste so nemara neprimerne tudi zaradi prevelikega listja, ki silno maši odtoke. (Pomanjkljivost strojnega pometanja cest in ulic v naseljih je, da nihče več ročno ne čisti ustij odtočnih jaškov.) Staro, nevarno ali drugače neprimerno drevje bi bilo treba pogumneje nadomeščati z novim – in sicer po načelu »podri veliko staro nevarno drevo in ga nadomesti z dvema mladima«. Novo drevje naj bo bolj pritlikavo in drobnolistnato.
To je le nekaj misli neravnodušnega laika k temu, kar nas je dohitelo. Če se ne bomo spremenili, nas bo v kratkem prehitelo. Potem si marsikdo še ognja ne bo znal zanetiti …
Prosim, ne polemizirajte z menoj, četudi menite, da sem preveč črnogled ali da s svojim laičnim navajanjem nekaterih ukrepov zaostajam za dogajanjem. Zaključujem z apelom: Ne prepirajmo se, skupaj iščimo najboljše možne rešitve!
