Nedojemljiva razmerja pri »covid dodatkih«

Pred nekaj meseci, v začetku februarja, sem v pismih bralcev že pisal o nedojemljivih razlikah med obravnavo covidnih bolnikov v bolnišnici in v socialno-varstvenem zavodu: covidni pacient s podobno obravnavo v bolnišnici stane davkoplačevalce 8000 evrov na dan, v socialnem zavodu pa zaokroženo 80 evrov, torej stokrat manj.


Nekaj počasnega se je zganilo na ministrstvu in zavarovalnici, da bi te cene normalizirali, ampak to počasno je tako počasi, da bo očitno covid prej izzvenel, kot se bo spremenila cena, ki potem tako ali tako ne bo več aktualna.

Pa moj namen tega pisanja zdaj ni pisati o cenah, temveč o njenih posledicah: v bolnišnici so posamezni delavci prejeli mesečno tudi do 6500 evrov dodatka za delo s covidnimi bolniki, v socialnem zavodu pa za obravnavo oskrbovanca z isto boleznijo nekateri tudi samo 650 evrov na mesec, torej približno desetkrat manj. (Izračun in primerjava temeljita izključno na predpostavki, da so se dosledno upoštevala določila za dodatek za delo v rizičnih razmerah po KPJS in dodatka za neposredno delo z obolelimi za covidom-19; če pa se je to kršilo in se kar tako »štempljalo«, kot nekateri predvidevajo, da se je, to seveda ni predmet tega razmišljanja, ker pri tem ne gre za neuravnovešenost in nepoštenost določil, temveč za prekrškovno dejanje.)

Dejansko so vsi delavci z zgoraj navedeno stimulacijo, ki je bila desetkrat manjša, skoraj celoten mesečni delovni čas delali neposredno s covidnimi bolniki, največkrat v zadušljivih oblekah in v skafandru (če pa niso, dodatkov seveda niso prejeli).

Ne samo v plači, kar je seveda glede na izobrazbo in delovno mesto razumljivo, tudi v dodatkih zaradi epidemije in zaradi neposrednega dela s covidnimi bolnikom je bila desetkratna razlika – kot da se lahko nekdo desetkrat bolj okuži kot drugi, kot da je nekdo desetkrat bolj izpostavljen nevarnostim in posledicam kot drugi. Izgovor, da so dodatki na plačo tako določeni v kolektivnih pogodbah in se zato trenutno ne da nič narediti, je pač najbolj priročen, da se trenutno ne more postopati drugače.

Potem se pa to malo »pozabi« in takšna ureditev ostane naprej. Pa če bi celotna Evropa ravnala tako kot mi, tega pisanja verjetno ne bi bilo. Toda ne, velik del evropskih držav (pa marsikatera od njih ustavno-formalno ni tako socialno deklarirana kot mi) daje covid dodatke bolj ali manj enako vsem vključenim v obravnavo covidnih bolnikov – v spoznanju, da so vsi enako izpostavljeni, lahko enako obolevajo in imajo enake posledice, neodvisno od delovnega mesta in s tem od osnovne plače (in če seveda resnično neposredno delajo z covidnimi bolniki!).

Komentar k vsemu temu zanesljivo ni potreben! Mogoče le vprašanje: Ali živimo v isti družbi, ali nam je občutek za človečnost, pravičnost, solidarnost popolnoma odpovedal, ali vidimo samo še sebe? Ali pa gre preprosto za izgubo vsakršnega občutka za realnost?

In na vse to politika nič, stroka nič, združenja in društva nič. Kot da je vse to normalno. Pa ni!