Ob razveljavitvi obsodbe Leona Rupnika
Matevž Krivic o razveljavitvi obsodbe Leona Rupnika: Zadevo s(m)o pravniki že nepopravljivo zavozili.
Odpri galerijo
Matevž Krivic: »V tako pomembni zadevi, pa naj bi tisto staro sodbo zdaj razveljavili ali ne, bi morala biti utemeljitev sodbe zelo jasna.« Foto Roman Šipić
Kar naprej se vpletam (ali me vpletejo) v toliko polemik o težkih pravnih vprašanjih, da to včasih resno ovira moje obveznosti pri obrambi pravic »navadnih« ljudi – zato sem pri polemikah o tudi zame škandalozni razveljavitvi obsodbe Leona Rupnika hotel molčati in si misliti svoje. Zadevo s(m)o namreč pravniki že nepopravljivo zavozili in sem si mislil: naj nam zdaj raje drugi povedo, kar nam gre. In so nam že. Ko se je zdaj – z zame odličnim prispevkom v Mladini – oglasil tudi moj zelo spoštovani (in od desnice skrajno krivično napadani) učitelj prava dr. Bavcon, bi pa vendarle rad nepravnike opozoril, naj ne razumejo napačno njegovih besed, da je ta zadeva »vredna ustavne presoje«. Bi jo tudi po mojem mnenju še kako zaslužila, a do nje žal ne bo moglo priti.
Seveda gre tudi tu, tako kot pred leti pri znameniti razsodbi o novi »Titovi cesti« v Ljubljani, za problem kršitve človeškega dostojanstva – toda tam je nekdo, ki se je s tem čutil prizadetega, vložil pobudo zoper mestni predpis o takem novem poimenovanju neke ceste (in predpise ali splošne pravne akte lahko izpodbija vsak, ki ima za to pravni interes), zoper sodbo v individualni zadevi pa je možna le ustavna pritožba nekoga od udeležencev v tistem sodnem postopku, katerega ustavne pravice bi bile s sodbo lahko prizadete. Tožilčeve ne morejo biti, ker jih tožilec kot državni organ sploh nima in zato ustavne pritožbe sploh ne more vložiti, žrtve Rupnikovih kaznivih dejanj pa niso bile udeleženke v tistem sodnem postopku, ne takrat ne danes. Ta zadeva se je torej kot pravna zadeva nepreklicno in žal nepopravljivo končala na vrhovnem sodišču – kot tema za naše moralno in zgodovinsko vrednotenje pa seveda ne. In tudi kot tema za strokovno kritiko te sodbe vrhovnega sodišča seveda ne – le spremeniti je ni več mogoče.
Odgovornost vrhovnih sodnikov, ki so jo sprejeli, je velikanska. Zgodovinska, tako rekoč – za splošno in za pravno zgodovino. Toda nadvse žalostna je za vrhovno sodišče tudi obupno nizka strokovna raven argumentacije. V tako pomembni zadevi, pa naj bi tisto staro sodbo zdaj razveljavili ali ne, bi morala biti utemeljitev sodbe zelo jasna (in s tem prepričljiva vsaj za njene podpornike in za »nevtralce«), ne pa táko argumentacijsko skrpucalo, taka nepregledna mešanica ne le med seboj nasprotujočih si trditev, ampak enih in drugih še slabo in nejasno utemeljenih, kot to s skrajnim začudenjem zdaj lahko beremo v tej sodbi. In to v sodbi, ki neko 70 let staro sodbo razveljavlja prav zaradi njene preslabe obrazloženosti!
Če je to posledica (javnosti skrite) morebitne razcepljenosti med petimi člani senata, to ni nikakršno opravičilo – v tem primeru bi večina, ki je sodbo na koncu izglasovala, morala pač napisati svojo jasno obrazložitev, ne pa izdati tako konfuzno sodbo, ki ne njim ne vrhovnemu sodišču tudi v tem (čisto strokovno-formalnem pogledu) ne more biti v čast. Če bi si vzeli potrebni čas za to, bi vmes lahko tudi minilo še tistih borih enajst dni, ki so še manjkali do dne, ko je spremenjeni zakon preglasovanim vrhovnim sodnikom končno dovolil to v ločenih mnenjih tudi javno povedati, kar jim 8. oktobra (sodba nosi ta datum) še ni bilo dovoljeno.
Na njeno ključno protislovje je jasno pokazal že prof. Bavcon: v sodbi se kar naprej ponavlja izrecna ugotovitev, da »je velika večina trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti takšna, da jim ni mogoče pritrditi«, proti temu pa je v eni sami (35.) točki zapisano, da pa »temeljne postopkovne garancije obsojencu niso dosegale tedanjih procesnih standardov« (obrobna opomba: garancije niso dosegale standardov!?), ker bi bilo »sodbo potrebno obrazložiti v vseh njenih delih«. Zraven pa piše le, da »sodba ne obsega presoje zagovora obsojenca in dokazov in ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in zakonskih znakih kaznivega dejanja« – in v 34. točki, da niso obrazložena »dejanja, v sodbi opisana pod točkami 1, 3, delno tudi 7, 9 in 10«. To je v bistvu vsa obrazložitev, zakaj je bila sodba razveljavljena! V vseh naslednjih poglavjih (B-4 do B-6) so nato v točkah 36–82 podrobneje obravnavani (vendar skoraj vsi zavrnjeni!) drugi očitki iz zahteve – ne ta, zaradi katerega je bila v 35. točki (in ponovljeno v zaključni 84. točki) sodba razveljavljena.
Velika večina očitkov iz zahteve je bila torej zavrnjena – sodba je bila razveljavljena samo zato, ker za pet od skupaj desetih obtožencu očitanih dejanj sodba ni bila obrazložena tako, kot bi morala biti. Toda za preostalih pet je vendarle bila – in to prav za tiste najbolj pomembne med njimi (točke 4, 5, 6, 8, delno tudi 7 – organiziranje in usmerjanje kolaboracije pod Italijani in pod Nemci). In to sodišču ni zadoščalo za zavrnitev zahteve?
Navedba v 75. točki, kaj da bo tu še »potrebno ugotavljati pred sodiščem prve stopnje, ko bo ponovno odločalo o zadevi«, je komaj verjetno pravniško sprenevedanje, saj vrhovni sodniki zelo dobro vedo, da mrtvemu ponovno soditi sploh ni mogoče. V tem položaju bi vrhovno sodišče moralo upoštevati smisel zakona, ki je omogočil izjemno vlaganje zahtev za varstvo zakonitosti zoper sojenja izpred 70 let – to je razveljavitev morebitnih takratnih očitno krivičnih sodb, ne pa odpravljanje pomanjkljivosti v sodbah, ki pa so bile v bistvu utemeljene. Že za nižja sodišča to ne bi smelo predstavljati pretežkega problema, da o vrhovnem sodišču sploh ne govorimo.
Mnogo hujši madež na naši vesti, na vesti te države in njenih oblasti, prejšnjih in sedanjih, je sicer strašni zločin državno organiziranih povojnih pobojev in njegova nekaznovanost, toda s tem zadnjim ponesrečenim poskusom nekakšne sodne napol rehabilitacije medvojne kolaboracije z nacizmom pa je ta država svoj ugled doma in v svetu samo še dodatno hudo prizadela.
Seveda gre tudi tu, tako kot pred leti pri znameniti razsodbi o novi »Titovi cesti« v Ljubljani, za problem kršitve človeškega dostojanstva – toda tam je nekdo, ki se je s tem čutil prizadetega, vložil pobudo zoper mestni predpis o takem novem poimenovanju neke ceste (in predpise ali splošne pravne akte lahko izpodbija vsak, ki ima za to pravni interes), zoper sodbo v individualni zadevi pa je možna le ustavna pritožba nekoga od udeležencev v tistem sodnem postopku, katerega ustavne pravice bi bile s sodbo lahko prizadete. Tožilčeve ne morejo biti, ker jih tožilec kot državni organ sploh nima in zato ustavne pritožbe sploh ne more vložiti, žrtve Rupnikovih kaznivih dejanj pa niso bile udeleženke v tistem sodnem postopku, ne takrat ne danes. Ta zadeva se je torej kot pravna zadeva nepreklicno in žal nepopravljivo končala na vrhovnem sodišču – kot tema za naše moralno in zgodovinsko vrednotenje pa seveda ne. In tudi kot tema za strokovno kritiko te sodbe vrhovnega sodišča seveda ne – le spremeniti je ni več mogoče.
Odgovornost vrhovnih sodnikov, ki so jo sprejeli, je velikanska. Zgodovinska, tako rekoč – za splošno in za pravno zgodovino. Toda nadvse žalostna je za vrhovno sodišče tudi obupno nizka strokovna raven argumentacije. V tako pomembni zadevi, pa naj bi tisto staro sodbo zdaj razveljavili ali ne, bi morala biti utemeljitev sodbe zelo jasna (in s tem prepričljiva vsaj za njene podpornike in za »nevtralce«), ne pa táko argumentacijsko skrpucalo, taka nepregledna mešanica ne le med seboj nasprotujočih si trditev, ampak enih in drugih še slabo in nejasno utemeljenih, kot to s skrajnim začudenjem zdaj lahko beremo v tej sodbi. In to v sodbi, ki neko 70 let staro sodbo razveljavlja prav zaradi njene preslabe obrazloženosti!
Če je to posledica (javnosti skrite) morebitne razcepljenosti med petimi člani senata, to ni nikakršno opravičilo – v tem primeru bi večina, ki je sodbo na koncu izglasovala, morala pač napisati svojo jasno obrazložitev, ne pa izdati tako konfuzno sodbo, ki ne njim ne vrhovnemu sodišču tudi v tem (čisto strokovno-formalnem pogledu) ne more biti v čast. Če bi si vzeli potrebni čas za to, bi vmes lahko tudi minilo še tistih borih enajst dni, ki so še manjkali do dne, ko je spremenjeni zakon preglasovanim vrhovnim sodnikom končno dovolil to v ločenih mnenjih tudi javno povedati, kar jim 8. oktobra (sodba nosi ta datum) še ni bilo dovoljeno.
Od leve proti desni: Leon Rupnik, nemški SS general Erwin Rösener in škof G. Rožman leta 1945 v Ljubljani. Foto Wikipedija
Na njeno ključno protislovje je jasno pokazal že prof. Bavcon: v sodbi se kar naprej ponavlja izrecna ugotovitev, da »je velika večina trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti takšna, da jim ni mogoče pritrditi«, proti temu pa je v eni sami (35.) točki zapisano, da pa »temeljne postopkovne garancije obsojencu niso dosegale tedanjih procesnih standardov« (obrobna opomba: garancije niso dosegale standardov!?), ker bi bilo »sodbo potrebno obrazložiti v vseh njenih delih«. Zraven pa piše le, da »sodba ne obsega presoje zagovora obsojenca in dokazov in ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in zakonskih znakih kaznivega dejanja« – in v 34. točki, da niso obrazložena »dejanja, v sodbi opisana pod točkami 1, 3, delno tudi 7, 9 in 10«. To je v bistvu vsa obrazložitev, zakaj je bila sodba razveljavljena! V vseh naslednjih poglavjih (B-4 do B-6) so nato v točkah 36–82 podrobneje obravnavani (vendar skoraj vsi zavrnjeni!) drugi očitki iz zahteve – ne ta, zaradi katerega je bila v 35. točki (in ponovljeno v zaključni 84. točki) sodba razveljavljena.
Velika večina očitkov iz zahteve je bila torej zavrnjena – sodba je bila razveljavljena samo zato, ker za pet od skupaj desetih obtožencu očitanih dejanj sodba ni bila obrazložena tako, kot bi morala biti. Toda za preostalih pet je vendarle bila – in to prav za tiste najbolj pomembne med njimi (točke 4, 5, 6, 8, delno tudi 7 – organiziranje in usmerjanje kolaboracije pod Italijani in pod Nemci). In to sodišču ni zadoščalo za zavrnitev zahteve?
Navedba v 75. točki, kaj da bo tu še »potrebno ugotavljati pred sodiščem prve stopnje, ko bo ponovno odločalo o zadevi«, je komaj verjetno pravniško sprenevedanje, saj vrhovni sodniki zelo dobro vedo, da mrtvemu ponovno soditi sploh ni mogoče. V tem položaju bi vrhovno sodišče moralo upoštevati smisel zakona, ki je omogočil izjemno vlaganje zahtev za varstvo zakonitosti zoper sojenja izpred 70 let – to je razveljavitev morebitnih takratnih očitno krivičnih sodb, ne pa odpravljanje pomanjkljivosti v sodbah, ki pa so bile v bistvu utemeljene. Že za nižja sodišča to ne bi smelo predstavljati pretežkega problema, da o vrhovnem sodišču sploh ne govorimo.
Mnogo hujši madež na naši vesti, na vesti te države in njenih oblasti, prejšnjih in sedanjih, je sicer strašni zločin državno organiziranih povojnih pobojev in njegova nekaznovanost, toda s tem zadnjim ponesrečenim poskusom nekakšne sodne napol rehabilitacije medvojne kolaboracije z nacizmom pa je ta država svoj ugled doma in v svetu samo še dodatno hudo prizadela.
