Pandemija brez epiloga
Pod zgornjim naslovom je bil končno objavljen kritični prispevek predstavnika zdravniške stroke, strokovnjaka s področja mikrobiologije in imunologije dr. Ihana o izredno resni politični ignoranci glede pandemije covida-19 in drugih respiratornih bolezni (Delo, 5. januarja, stran 7).
Tudi sama sem ugotovila, da se ne morem informirati o situaciji, da bi se lahko osebno prav odzvala nanjo. To je zato, ker je bilo napadanje vsega, kar je prejšnja vlada storila na podlagi predlogov zdravstvene stroke za obvladovanje pandemije, najbolj udarna rušilna sila proti prejšnji vladi in pot na oblast. Hujskanje prebivalstva k nespoštovanju predpisov in priporočil je tako s strani takratnih opozicijskih strank in »ceste« rodilo moralno škodo, ki se nam zdaj kaže v odnosu do ponovne pandemije.
Ne razumem, zakaj je zdravniška stran – s tem mislim na NIJZ – tako zadržana in previdna pri omembah covida. Raje omeni gripo na prvem mestu, čeprav je je bistveno manj kot covida. Saj so v službi naroda, ne politike; skrbeti morajo za narodovo zdravje, ne za všečnost temu ali onemu politiku. Ali bodo politiki zdaj odločali, kaj je bolezen in kaj ni, kako se ščititi in kako zdraviti? Smo že tako daleč, da bolezni niti omeniti ne smemo, če to ni všeč trenutnim vladajočim, ki pridejo in gredo? Smo že tako daleč, da se morajo strokovnjaki bati za službe, če delajo (obveščajo) po pravilih stroke in vesti? Pandemija ne ogroža samo zdravja ljudi, za sabo potegne še druge posledice. Take vrste ignoranca na koncu pade na zdravstvo, tako na zdravstvene finance kot na zdravstvene kapacitete in na osebje, ki mora v skafandrih delati nadure. Prav tako izgublja gospodarstvo z odsotnostjo od dela. To bi moralo skrbeti vlado, ne pa, kaj mislijo nekateri njihovi (morda samo še nekdanji) podporniki.
Dejstvo je, da je obseg respiratornih okužb zdaj že takšen, da bi bilo nujno javno priporočiti nošenje mask vsaj v javnih zaprtih prostorih, kjer se zbira veliko ljudi, da bi se vsaj ogrožene skupine in odgovorni ljudje lahko zaščitili.
Zdaj imamo še nov paradoks, ko vlagajo v državni zbor predlog zakona o zdravstvu predstavniki ravno tiste skupine ljudi, ki so najbolj nestrokovno rušili strokovno podprte ukrepe pri pretekli pandemiji.
