Plastika nima kaj iskati v restavraciji živalskega vrta

Živalski vrt Ljubljana je tudi izobraževalna ustanova, ki obiskovalce ozavešča o krhkem sožitju med človekom in naravo. Zato zaprepaden ugotavljam, da pri svojem poslanstvu niste dosledni. S tem se pod vprašaj postavlja iskrenost vaših namer. Kakšen zgled lahko otrok dobi od staršev, ki nekaj govorijo, drugo pa delajo?

Dejstvo, da nikogar v vodstvu ljubljanskega živalskega vrta ne zmoti, da že nekaj časa v Restavraciji Safari ni mogoče jesti drugače kot iz stiropornih embalaž za enkratno uporabo, ki po petnajstih minutah romajo v koš za smeti, je dovolj zgovorno.

Ne govorim o embalaži, namenjeni transportu hrane, temveč obsojam dejstvo, da v restavraciji v osrednjem slovenskem zoološkem parku ni več mogoče jesti z navadnih krožnikov, torej ne da bi proizvajal odvečne odpadke. Bolj škandalozno bi bilo le, če bi nam stregli jedi z obilo deklariranega palmovega olja.

Pred živalskim vrtom po novem plačljivo parkiranje

Kratkoročno lahko sprejmemo argument pomanjkanja delovne sile, srednjeročno pa bi pričakovali, da boste z najemnikom restavracije v ZOO Ljubljana oblikovali bolj trajnosten pristop: z uvajanjem ekološke embalaže (banjice iz razgradljivih materialov). Od vas bi legitimno pričakovali, da boste pri okoljski problematiki in možnih učinkovitih rešitvah drugim za zgled! Ta problem je eklatanten. Kdo se ga bo lotil, če še poklicani profesionalci, ki pomagajo »obiskovalcem pri spreminjanju odnosa do živali in narave, poučujejo o pomenu domače in tuje biodiverzitete, večajo zavest o pomenu ohranjanja narave, trajnostnega razvoja in vedenja ter sobivanja z naravo«, v svojem lastnem domu niso konsistentni s tem, kar razglašajo kot lastno poslanstvo.

Ne gre za patetizacijo neke obrobne zadeve. Oprostite, nekaj metrov stran visijo informativni panoji, ki obiskovalce opozarjajo na škodljivost in razširjenost mikroplastike in/ali devastacijo, ki jo pragozdovom prinašajo plantaže palmovega olja. Ne gre več zgolj za minorno praktično vprašanje lokalnega pomena. Gre za to, da smo danes državljani dolžni vsaj – oziroma najprej – od državnih ustanov terjati okoljsko vzdržno ravnanje. Kajti prevlada slepih kapitalskih interesov vodi v propad.

»Industrijska proizvodnja« odvečnih odpadkov, denimo, v samopostrežni Maximarketa je tragična in slaboumna, vaša je vredna graje in protesta. Kajti zastavlja se vprašanje, o katerem naj bi vi pomagali ozaveščati: ali zmoremo etično in moralno ravnanje razširiti na celoto ekosistemov? In če menimo, da ne moremo (ali ne želimo), potem se potihem strinjamo z ekocidom, ki se izvaja. Z okoljskim samomorom.

Obiskovalce ZOO Ljubljana zato pozivam, da načelno zavračajo plastično embalažo v Restavraciji Safari in terjajo spremembo.